Burni protesti s pretresljivimi žrtvami v Franciji se nadaljujejo 13. teden. Emmanuel Macron, predsednik Francije »razume« premožnejše protestnike proti Nicolasu Maduru v Venezueli, pod nobenim pogojem pa ne razume protestov revnejših v Franciji.

Predsedniku tuje države postavlja ultimat, medtem ko ne sliši krikov in joka lastnih državljanov na ulicah Francije. Poškodbe protestnikov zaradi policijskih ukrepov so težke, ta vikend je fotografu rumenih jopičev policijski izstrelek odtrgal dlan v celoti. Moški ni prijel izstrelka, kar nam pove, kakšna sredstva dovoljuje Macron proti civilistom. Če bi se kaj takšnega zgodilo v Rusiji, bi verjetno bila že napovedana totalna vojna?

Dogajanje v Franciji kaže obraz drugačne Evropske unije. Tiste, ki jih osrednji mediji ne kažejo. Rumeni jopiči so resnica o povprečnih ljudeh, ujetih v leporečje o blagostanju, ki ga niso deležni. Za rumene jopiče so obljube o zvezdah Evropske unije le boleča zvišanja cen, prezrtost in slabo plačane službe. Medtem ko bogati postajajo še bogatejši. In to je bistvo vladavine Macrona.

Peter Koenig, ekonomist in globalni analitik, ki je delal za Svetovno banko, je omenil, da tudi prejšnji francoski predsednik Holland, ki se je predstavljal kot socialist, a bil je enaki turbokapitalist kot Macron. Ni več pomembno, ali je predsednik »lev« ali »desen«, vsi prodajajo javne dobrine v zasebne roke. Tako se uresničuje neoliberalna politika, ki meji na neofašizem. Prav vseeno je, kakšen obraz ima.

Osrednji francoski medij zmanjšuje resnost poškodb protestnikov.

Koenig pravi, da je bil Macron prav v obdobju umetno ustvarjene finančne krize, med leti 2008-2012, uspešen investicijski bankir v Banki Rothschild. V tem času so postali številni ujeti v suženjski dolg bankam. Za nagrado je Macron dobil predsedniški prestol, tako ga tudi doživlja in tako se tudi vede do svojih »podanikov« na ulicah. Dopušča, da policija strelja solzivec v glavo. Več deset protestnikov je že izgubilo oko in so trajno invalidni. Solzivec in vodni topovi so za Macrona podaljšek njegovega bankirskega pristopa k upravljanju z nepremožnimi državljani: naj jih odplakne ali pa naj se zadušijo. Poslušati jih očitno nima namena, saj ga niso nastavili oni, ampak finančna »elita« Francije, ki odloča o volitvah. Kdaj sta nazadnje kakšen pošteni in zagreti sosedov Jože ali Jean -Luc prišla v parlament brez, da prodata svojo vest?

V Franciji je za Macrona volilo manj kot 25 % ljudi. O kakšni silni priljubljenosti ni bilo nikdar govora.

Macron je ukinil dodatno obdavčitev bogatih in prav ničesar ni naredil, da bi rešil težavo davčnih oaz. Bančniki in birokrati Evropske unije trosijo obljube, medtem ko države tonejo v depresijo ekonomskega razočaranja in dejansko – izgube identitete.

Rumeni jopiči se zavedajo, da se val nezadovoljstva z Evropsko unijo širi kot požar in da osrednji mediji ne poudarjajo, da so rumene vstaje prisotne tudi v Veliki Britaniji, v Nizozemski in v Belgiji. Tudi v Nemčiji je zadovoljstvo na tanki meji, ni pa tako hudo kot v Franciji.

Kakor je natančno ugotovil novinar Jonathan Cook finančne »elite« z neoliberalizmom peljejo Evropo v prepad. Evropska unija ni zbližala narodov, ampak je ustvarila veliko jeze, ker na lokalni ravni je vse manj povezav med ljudmi. Ljudje, ki nimajo skupnega cilja, se odtujijo.

Cook poziva, da se moramo kot družba povezati v spoštovanju do okolja, zavreči izprijeno samoljubje in biti spet ljudje. Drugače nas bo Zemlja odvrgla kot smrkelj. Kaj nam bo »humanitarnost«, ki ubija in ropa dediščino narodov v imenu koga ali kaj?