Krvava dediščina Rockefellerjev - arhitekti globalne neenakosti

»Hvaležni smo Washington Postu, New York Timesu in reviji Time, ter ostalim velikim medijem, katerih direktorji sodelujejo na naših srečanjih (Bilderberg), ker so držali svojo obljubo o diskretnosti skoraj 40 let. Nemogoče bi bilo razvijati naš načrt za svet, če bi bili ves ta čas pod drobnogledom javnosti. Svet se je zdaj spremenil, poslal je bolj razgledan in pripravljen na prehod k svetovni vladi. Naddržavna suverenost intelektualne elite in svetovnih bankirjev ima prednost pred nacionalnim samoodločanjem, ki je bilo v veljavi zadnja stoletja.«

To so besede ta teden umrlega Davida Rockefellerja, ki jih je izrekel na srečanju skupine Bilderberg v Baden Badnu v Nemčiji, kjer prisoten je bil tudi tedanji guverner Bill Clinton. So pomenljive za čas v katerem živimo, David Rockefeller je kot neskončno bogat posameznik uveljavljal svoje interese mimo vlad, držav in seveda javnosti. Kot je poudaril sam, so mu bili najbolj v pomoč mediji!

Kotalkanje ob limuzini po 5. aveniji

Roparski baron industrijske dobe, tako je Davida Rockefellerja, rojenega 1915, opisal Mint Press. Le malo stoletnikov je bilo tako osovraženih, kot je bil multimilijarder Rockerfeller. David je bil vnuk naftnega mogotca Johna D. Rockefellerja, ustanovitelja zloglasne korporacije Standard Oil, torej potomec ene najbogatejših in najvplivnejših družin v zgodovini Združenih državah Amerike, katere bogastvo je bilo ocenjeno na 250 milijard dolarjev.  

Ime Rockefeller predstavlja ameriško družbeno elito, sinonim za bogastvo in je simbol posebne kaste, ki vlada, posluje in nadzoruje iz ozadja, ne glede na spremenljivi politični položaj. Že pred Kennedyji so Rockefellerji veljali za dinastijo neuradnega kraljevskega statusa v ZDA.

Kot navajajo, se je kot David otrok kotalkal v New Yorku po 5. aveniji, zraven pa je vozila limuzina, če bi se slučajno utrudil. Poletja pa je preživel v hiši, ki je imela 107 sob.

Davidu Rockefellerju je z rojstvom pripadala pravica (!), da je svetovalec vseh ameriških predsednikov od Dwighta Eisenhowerja dalje. Ob vsem tem je Rockefeller poudarjal, da so mu ljubše kot javne funkcije, ki so mu bile ponujene, delovanje iz ozadja. V javnosti se je želel predstavljati kot človekoljub in vpliven bankir.

V Sovjetski zvezi so že leta 1959 objavili članek z naslovom O tistih, ki so proti miru, opisoval je vplivno mrežo družine Rockefeller, ki je usmerjala delovanje bank, izobraževanja, vojske, nafto in zunanjo politiko: »Ljudje želijo izvedeti dejstva. Resnica o bogastvu Rockefellerjev so temačna dejanja, tisoče uničenih družin, stotisoči delavcev v različnih državah, ki jih izkoriščajo. Resnica je prikrita zgodovina vojn – njihova nafta je pomešana s krvjo.« Članek je poudaril tudi odločilno vlogo medijev, ki neslutenega bogastva dinastije ni opisovala, da ne bi dvigala prahu, temveč se je raje usmerjala na njihovo domnevno dobrodelnost, po kateri so želeli biti znani v javnosti.

Uveljavil je moč 1 %

Prav vpliv Davida Rockefellerja v ameriški vladi med leti 1969 in 1981, je znatno pripomogel h dvigu moči mednarodnih korporacij in večanja bogastva za 1 % ljudi na svetu, superbogatih, kamor je sodil tudi sam.

V obdobju, ko je bil glavni v banki JP Morgan Chase, je Rockefeller neposredno pomagal k uveljavitvi rasističnih in fašističnih struj v različnih državah sveta, med drugim režimu Augusta Pinocheja v Argentini in apartheidu v Izraelu. Številni ga ocenjujejo za glavnega arhitekta globalne neenakosti in »novega svetovnega reda« v katerem je sodeloval s svojim prijateljem in sodelavcem Henryjem Kissingerjem. »Ena svetovna vlada«, je bila zamisel, h kateri je za vsako ceno stremel David Rockefeller, opisal jo je tudi v svoji avtobiografiji Spomini (Memoirs, 2002).