ZDA so pred ponovnimi predsedniškimi volitvami. Donald Trump, preden je bil predsednik, je očital Baracku Obami, da bo za izvolitev začel vojno z Iranom. Očitno ima Donald kot predsednik iste ambicije. Zločinske, kot so jih imeli njegovi predhodniki. ZDA vedno volijo samo en tip predsednika: takega, ki začenja ali nadaljuje vojne z državami na drugih koncih sveta, kjer ni Američanov in ki ne napadajo ZDA. Temu se reče roparske vojne.

Prav takšna ameriška vojna se je s podlo lažjo začela v Iraku. Seveda se je pridružila še Evropska unija kot »zaveznica«, izvorna ideja poniževanja in pobijanja ljudi druge barve in kulture do zadnjega preživelega, je vendarle tudi visokostna evropska »odlika«.

Mesto zločina - Irak

Da bi uradna politika prikrila svoje umore ljudi od dojenčkov do babic in kraje naravnih bogastev ter zasedanja trgov, si izmisli laž. Osrednji mediji v lasti korporacij, ki jim take vojne nadvse ustrezajo, nimajo nobenih težav s širjenjem laži o drugih državah; temu rečejo poslovno »strategija«. Vlade in mediji se torej lažejo javnosti brez najmanjših težav. Kdo pozna herojsko dejanje Katherine Gun? Medijem je izdala »uradno skrivnost«, da Irak nima orožja za množično uničevanje. Nima! Kljub temu so »zavezniki«, ta roparsko morilski vojaški konglomerat, napadli Irak, kjer je umrlo milijon ljudi in kjer je država po vojni vrnjena pol stoletja nazaj. To je načrtni dosežek!

In Katherine Gun? Pogumna britanska specializirana vohunka je dokazala, da so »teorije zarote« vsakodnevna praksa politike. Večina ljudi namreč za ljubo službico in brezbrižno strmenje v novo televizijo z veseljem podpre umore ljudi na podlagi izmišljotin. Brez moralne stiske. Poplaknejo jo z dobrim vinom. Katherine Gun meni, da bi morala Tony Blair, nekdanji britanski premier in George Bush pred sodišče za vojne zločine. Zato Katherine Gun ne dobi zlahka službe. Zaradi resnice in brezkompromisnega prepričanja, da je treba ustaviti poboje ljudi. Naša demokratična družba takšne ljudi zavrže. Lahko rečemo, da živimo v dobi čaščenja klavcev. Ameriška vojska je še vedno v Iraku. Kako, da ne bi bila? To je bil cilj: izropati in zasesti suvereno državo.

Umor iranskega generala

Tri dni po novem letu so ameriške sile ubile pomembnega iranskega generala Kasema Solejmanija. V napadu, ki ga je po poročanju BBC-ja izvedlo brezpilotno letalo, je umrl tudi namestnik poveljnika proiranske milice v Iraku Sile za mobilizacijo ljudstva (PMF) Abu Mahdi Al Muhandis in njuno spremstvo. Iranska revolucionarna garda je medtem sporočila, da so ZDA izvedle napad s helikopterji, povzema RTV SLO. Potovala sta javno. Ameriška politična garnitura je že dlje časa načrtovala, da naprti krivdo za smrt ameriških vojakov v Iraku iranski vojski in izvede povračilne ukrepe.

Solejmani je odgovoren za uspeh in zmago nad Islamsko državo v Iraku in Siriji. Leta 2015 je Solejmani odpotoval v Moskvo in jo prepričal, naj posreduje v Siriji. Njegova podpora v Jemnu pa je omogočila, da so Hutiji premagali savdske napadalce. Torej ZDA so ustrelile borca proti islamističnim teroristom, kar pove, na kateri strani so »zavezniki«. Vsekakor ne na strani civilistov, ki jim islamski ekstremisti režejo glave. Običajno pri sekanju glav otrokom ni več demokracije in točno tam so zdaj ZDA.

Po oceni analitikov za Bližnji vzhod je Solejmanijev umor primerljiv s tem, če bi tuja vojska ubila vodjo ameriške CIE. Poznavalec iranskih razmer profesor Ali Vaez, uboj Solejmanija v Bagdadu primerja z umorom nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914. Sarajevo in Bagdad sta dve zgodovinski, večetnični mesti. Ali bosta mesti združeni kot neprostovoljni iskri neizmernih požarov, sprašuje Vaez? Ali bo smrt generala zahtevala še veliko več življenj - iranskih, iraških in ameriških? Ne gre le za Solejmanijevo smrt, ugotavlja Vaez, ampak verjetno za preprečevanje iranskega jedrskega sporazuma in kakršno koli možnost diplomacije med Iranom in ZDA ter deeskalacijo v regiji.

OffGuardian pa je uboj Solejmanija primerjal s tem, če bi ruska raketa med bojem proti nacistom leta 1944 ubila Dwighta Eisenhowerja. Stalin pa bi Eisenhowerja označil za »terorista«, ki bi ga bilo treba že zdavnaj pospraviti in pričakoval, da se bo dobro končalo. Ali če bi Iran umoril ameriškega generala na Kubi in to označil za preventivno potezo.

Milijoni muslimanov Solejmanija spoštujejo kot junaka, ki je v Iraku in Siriji premagal Al Nusro, Al Kaido in ISIS, čeprav ima njegov sloves kompleksno ozadje. Za njegovo smrt se bodo maščevali, napovedujejo poznavalci Bližnjega vzhoda. Ravno v trenutku, ko se je v Iranu znova dvigalo množično nezadovoljstvo zaradi strogega verskega nadzora, je smrt pomembnega iranskega generala prav tako mlin na vodo sedanji iranski oblasti. V kakšnem času živimo, ko je umor človeka strateška prednost za vse udeležene? Tako ZDA kot Iran. Nemogoče se je pogovarjati o ekologiji, dokler predsedniki držav z visokotehnološkim umorom dobijo stotisoče všečkov.

Na koncu še vprašanje, kako to, da je bil umor napovedan v New York Timesu 9 ur pred izvršitvijo? Je možno takšno naključje? Nato pa so se ameriški mediji hvalili s tem, da so ubili največjega zločinca na svetu. Brez narekovajev. Ali to pomeni, da bo zdaj mir in bo šla ameriška vojska iz Iraka in Sirije ter Afganistana? Ameriška vojska se je zmotila že tisočkrat v tem, kdo je nevarnost za ZDA. Usodno zanjo bo takrat, ko bo imela prav.