Vlačenje mrtvega prašička po tleh je aktivizem?

Ljubljana je bila pred Silvestrovim priča javnemu ogorčenju nad dejanjem umetnice, ki je vlekla mrtvega prašička po tleh na ulici. Oblečena je bila v črno, prašičje truplo pa je bilo ovito v prozorno plastiko.

Namen te izvedbe, tako je možno sklepati, je spoznanje, da skozi novoletne praznike vlečemo v svojih plastičnih vrečkah na mizo in skozi mesto ter skozi celotno življenje smrt živali. Kruto smrt. Ter da smo mi poguba za živali. Vse to je res in vzgibi umetnice so več kot razumljivi in upravičeni.

Umetnost je hodnik z zrcali, v katerem srečamo sebe, svoja upanja, strahove, spomine in želje. Redka, izjemno redka, je tista umetnost, ki presega človeško utapljanje v neznanju. Takšna, ki človeka presega in hkrati najbolj sidra v njegovi človeškosti. Pogosto pa sodobna performativna umetnost načrtno presega tabuje, a brez sporočila. Kot nezavedno ogledalo družbe.

Refleks je zvleči mrtvega prašiča iz krožnika na tla, da vsi vidijo, kaj jedo. Truplo. Z obrazom. Z nogami. S preteklostjo in smrtjo, ki jo je povzročila naša želja.

Možno je, da je refleks zgolj refleks. Presega tabu, da hrana ne sodi na tla. Mrtev prašič je hrana za nekatere. Njim tako umetnica sporoča, da se njihova hrana vleče po tleh, da nekdo ne spoštuje njihove hrane. Če je imela performerka namen, da spodbudi etičen odnos do živali, je v redkih zbudila preizpraševanje o njihovih lastnih dejanjih. Večina se je ukvarjala predvsem s tem, zakaj ona to počne? Kar je značilno za številne sodobne nastope v javnosti, za katere se zdi, da utrjujejo stare vzorce vedenja do živali. Še vedno so le objekt, ki ga uporablja oseba, ki trdi, da je to umetnost. Znano?

Sodobna umetnost – šokiranje sveta v šoku

Svetovno slavo je ikona sodobnega performansa Marina Abramović dosegla z drgnjenjem gromozanskega kupa kosti – želela je opozoriti na trpljenje ljudi po razpadu Jugoslavije. Čeprav je kasneje komentirala pozitivno, da so nekatere (civilne) zgradbe v Beogradu bombardirane. Ampak to je že druga zgodba. Politična. Sodobna umetnost je zelo politična.

Na performansih Marine Abramović se drenja »elita«, tako politična kot umetniška. Na mizah buljijo v povabljene goste človeške glave ali pa umetnica postreže s svojim telesom v zaigranem kanibalizmu. Njeni umetnosti ploskajo in jo podpirajo tisti, ki netijo vojne in vzdržujejo svetovni red, ki temelji na brutalnem kapitalizmu. Tako je umetnica, ki je drgnila surove kosti, postala podpornica prav tega. Zapleteno vprašanje brez odgovora?

Kaj pa, ko golih prsi pripadnice skupine Femen »ukradejo« dojenčka iz jaslic v Rimu? Ali razgaljenje seksajo v muzejih in cerkvah. Koga pravzaprav naslavljajo in koga izpostavljajo? Kakšni so premiki v zavesti občinstva? (Zlo)raba živali v sodobni umetnosti ni redka, od tetovaž na prašičih, do gonje psov po galeriji in razkosanih krav v formaldehidu ter polivanja z živalsko krvjo.

V tem smislu je aktivizem Anite Krajnc, ki je zgolj napojila z nekaj požirki vode prašiče v vagonu pred klavnico in bila zato kaznovana na sodišču, zares revolucionaren. Čeprav tako zelo skromen. Premaknila je razumevanje »lastnine« v sodnem postopku in spodbudila, da so se mediji resno spraševali, ali je sočutje do živečih bitij pred njihovim posedovanjem. To je tisto, kar si aktivizem za živali želi – biti boljši od industrije smrti. V primeru performansa v Ljubljani je umetnica pokazala predvsem to, kar industrija smrti že počne živalim - totalno jih razvrednoti. Tako v življenju kot v smrti.

Odločitve in ravnanje na področju umetnosti in v vsakdanjem življenju ob spoznanju neznosnega trpljenja živali med nami, so različne.

Klik na oglas je podpora za nas. HVALA!

Foto: Vir