Denar ostaja Vatikana vladar

V Vatikanu je denar, zakaj ga torej ne bi investirali v luksuz, trgovino z orožjem ali pornografski televizijski kanal, provokativno povzema nedavna razkritja Stefano Fasano. Ne pozabi dodati, da se v Cerkvi vse to dogaja pod blagovno znamko "reformiranega" papeža Frančiška.

Stanovanje veliko 600 kvadratnih metrov v palači v Rimu. Vrhunske večerje in izbrana vina. Limuzine, celo helikopter, ki poleti za 24.000 evrov. Predvsem pa neomejen bančni račun. Kaj ni denar Cerkve za revne in uboge?

Vatikanu uspeva s pomočjo medijev ohranjati idealno podobo z "naprednim papežem", kljub temu, da pod njegovim vodstvom pošiljajo homoseksualne duhovnike na zdravljenje.

Afera Vatileaks 2 razkriva, da so nekatere cerkvene nepremičnine bordeli in masažni saloni sumljivega slovesa, kjer duhovščina plačuje za prostitucijo, navaja The Independent.

Proti italijanskima novinarjema Gianluigiju Nuzziju in Emilianu Fittipaldiju, ki sta objavila obsežne informacije odgovorne za afero Vatileaks 2, je Vatikan novembra sprožil sodni proces. Ali je sprejemljivo, da se sodi dvema italijanskima novinarjema, v tuji državi, kar Vatikan je, zato ker sta v Italiji opravljala svoje delo v skladu z italijanskimi zakoni?

O sojenju Nuzzi-Fittipaldi se v medijih občasno pojavi ugovor o pravnem absurdu takega postopka proti dvema novinarjema, ugotavlja Antonio Socci. Argentinski papež, se v tem primeru vede kot vladar teokratske države, ki ne priznava pravice do svobode tiska, niti postopkovnih jamstev sicer tipičnih za mednarodno pravo. Dejstvo je, da je papež Bergoglio ključni protagonist in dominus (sodnik) tega procesa.

Nekateri so pozabili, da je vodja vatikanskih finančnih operacij bankir Roberto Calvi končal obešen na mostu Blackfriar v Londonu, leta 1982. Trideset let po njegovi smrti je vse še manj jasno, kakor tudi kdo so lastniki več tisoč bančnih računov v Vatikanu.

Popraskaj jezuita in dobil boš inkvizitorja?

Nesprejemljivo je, da sta dva italijanska državljana v postopku v tuji državi, kjer drugačna zakonodaja prinaša tveganje do osem let zapora, opozarja La Spina je v Stampi. Saj sta novinarja v Italiji objavila dokumentirane novice, dejstva in podatke javnega pomena, katerih objava je dovoljena po 21. členu italijanske ustave.

La Spina komentira, da je postopek sojenja osupljiv: oba novinarja sta dejansko obtožena kaznivega dejanja, ki ni jasno opredeljeno. Poleg tega nista imela pravice do izbire odvetnikov, temveč so jima bili dodeljeni po uradni dolžnosti.

Sodno dokumentacijo sta lahko le pregledala, ni jima dovoljeno, da bi z njo razpolagala. Zavrnili so tudi njuno prošnjo, da bi imela več časa za preučitev dokumentacije. Vendar La Spina ne pozove k odgovornosti papeža Frančiška. Nakaže le na ''bumerang'', ki ga bo ta sporni proces imel na papeževo željo po transparentnosti.

Kako to, da tako napredni, moderni in tolerantni papež vodi proces proti svobodi tiska? Popraskaj jezuita in dobil boš inkvizitorja? Sodni proces, kakorkoli ga pogledamo, spominja na stare absolutizme. Odgovornosti se ne da enostavno preložiti na običajne grešne kozle, se pravi na ''hudobne konservativce'' iz kurije, saj vrhovni odločevalec papež.

Carlo Tecce je v časopisu Fatto zapisal: ''Potrebno je povedati, da je Sveti sedež deloval po ukazu Bergoglia''.

Papež Frančišek je celo med molitvijo (angelusom) 8. novembra, osebno formuliral obtožnico: ''Kraja teh dokumentov je kaznivo dejanje''. Vendar je Nuzzi ob začetku procesa odgovoril: ''Papež govori o ukradenih dokumentih, a nihče ni obtožen tatvine ali ropa''.

Primerjava Bendikta in Frančiška

Zanimivo je primerjati Frančiškovo delovanje z odzivi Benedikta XVI v času procesa Vatileaks 1.

V nasprotju z ''naprednim'' papežem, Ratzinger kot ''konservativni'' papež ni zahteval sodne obravnave za novinarja Nuzzija. V odnosu do krivega Paola Gabrieleja, pa se je izkazal kot razumevajoč. Očitno je primerjava dveh papežev za medije precej neprijetna. Zato se večina pretvarja, kot da se ni zgodilo nič.

Če bi Benedikt sprožil proces proti novinarjema in proti ''svobodi tiska'', bi val mednarodnega ogorčenja pljusknil na Sveti sedež. Govorilo bi se o teokraciji in vzporednicah z Iranom ali Savdsko Arabijo. Ker pa gre za "naprednega papeža", svetovni mediji molčijo.

Povzeto po: Libero, Lo straniero il blog di Antonio Socci

Vatileaks 2: Sojenje svobodi govora

Vatileaks 2 deluje kot naslov kakšne ameriške sage, piše Tatiana Santi za Sputnik. Vendar gre za proces proti dvema novinarjema, ki se odvija v sodni dvorani v Vatikanu.

Na podlagi tajnih dokumentov, ki so pricurljali skozi vrata Vatikana, sta novinarja Gianluigi Nuzzi in Emiliano Fittipaldi objavila dve preiskovalni knjigi, Križev pot (Via Crucis) in Pohlep (Avarizia). Neverjetno je, da so ob objavi knjig najprej sledili ukrepi zoper novinarja, medtem ko ni bila sprožena nobena preiskava v zvezi z razkritji knjig. Niti besedice o škandalih povezanih z norimi stroški Vatikana. Sodi se torej dvema italijanskima novinarjema v Vatikanu, očitno državi polni skrivnosti, a brez svobode govora.

Kaj pomeni preiskovalno novinarstvo? Kaj bi moral narediti pravi novinar, če pridobi dokumente, četudi ukradene, ki so v interesu širše javnosti? Sputnik je za mnenje povprašal Raffaela Lorussa, generalnega sekretarja Državne federacije italijanskega tiska (FNSI).

Kakšno je vaše mnenje o primeru Vatileaks 2 in procesu proti novinarjema Nuzzi in Fittipaldi?

Menimo, da je ta proces popolnoma zgrešen in krivičen. Ne morejo ti soditi zato, ker si novinar in z obtožbo, da si objavil tajne novice. Dolžnost novinarja je, da objavi novice, še posebej takrat, ko je to v interesu javnosti. V primeru Vatileaks je po mojem mnenju ta interes zajet.

Lahko rečemo, da ima Vatikan težave s svobodo govora in da ta sporni proces vpliva prav na to pravico?

Seveda, Vatikan ima zagotovo težavo s svobodo govora, a ta težava obstaja tudi v mnogih drugih evropskih državah. Razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice glede svobode tiska govorijo same zase. Nekatere države so bile namreč že večkrat obsojene zaradi kršenja teh pravic. Poleg tega država Vatikan ni članica Sveta Evrope. Dejstvo, da so številne države obsojene sankcioniranja ali omejevanja svobode tiska, pove veliko o pristopu različnih vlad do svobode govora.

Kako je po vašem mnenju mogoče, da se po objavi teh dveh knjig, nemudoma ukrepa prav proti novinarjema, medtem ko se sistemsko ignorira razkritja, ki ju knjigi prinašata?

Precej enostavno se je obregniti ob novinarja, ki sta se izpostavila. Zelo enostavno je prenesti krivdo na njiju. Če gre za tajne novice, se njihovo širjenje izpodbija pri tistemu, ki ni znal držati jezika za zobmi, oziroma je kršil svojo dolžnost ohranjanja skrivnosti v Vatikanu. Dolžnost novinarja pa je, da takrat, ko pride do vsebine pomembne za javnost, čeprav je ta tajna, da jo objavi. O tem ni nobenega dvoma.

Kdo je za vas pravi novinar, predvsem pravi preiskovalni novinar?

Pravi novinar je tisti, ki vedno spoštuje resnico dejstev in v skladu s tem objavlja vsebino, ki je v interesu javnosti. Državljani imajo pravico, da so ustrezno obveščeni, kar jim omogoča udeležbo v demokratičnem življenju države in zavesto izbiro.

Sputnik, Tatiana Santi