Potapljanje na dah: »Največja ovira je v mislih«

Saglara Mandžijeva je v Slovenijo prišla iz Rusije. Izvira iz ljudstva Kalmiki, ki ima posebno povezavo z naravo. O Sloveniji govori z veliko naklonjenostjo. Njeni hčerki se šolata v slovenščini. Dosegla je že zlato medaljo na državnem prvenstvu v potapljanju na dan. Sodelovala je tudi pri prvem tekmovanju v potapljanju na dah za invalide. Njen zadnji dosežek pa je tretje mesto na tekmovanju Polish Open'19 v posamezni disciplini. Kar je hkrati nov državni rekord Slovenije v disciplini »bi-fins«- 149 metrov.

Od kod navdih za potapljanje pod vodo?

Na počitnicah v Črni gori sem želela otrokoma pokazati morsko zvezdo in jo nato takoj izpustiti. Vendar ko sem plavala nazaj proti obali sem v mrežni vreči izgubila zvezdo. Pomislila sem, da bo ta žival nemočna umrla v tej mreži zaradi mene. Bilo mi je grozno, odločila sem se, da storim vse, da jo najdem in osvobodim. Za pomoč sem prosila tudi moža. Več kot eno uro sva plavala in se potapljala in zavzeto iskala zvezdo. Šele v naslednji uri mi je uspelo, da jo najdem in osvobodim. Vmes sem skoraj izgubila zavest, ker nisem poznala tehnike potopa in dihanja. Takrat sem se odločila, da se naučim varnosti v vodi.

Kaj je pravzaprav apneja?

Gre za različne discipline potapljanja na dah, od potapljanja ob vrvi ali prosto na morju, s plavutjo, pa tudi v bazenu so različne discipline kot plavanje dolžin, z mono ali dvema plavutima do statičnega potopa in plavanje žabe. Vse to je apneja, torej zadrževanje diha pod vodo brez pripomočkov.

Kaj je pritegnilo vas, da ste začeli bolj intenzivno posvečati apneji?

Nisem imela nobenega posebnega načrta, seveda me je zanimalo, kaj je pod vodo, ko sem šla na morje. Ko imaš dihalko in masko, si kljub temu na površini. Presenetilo me je, da prvi tečaj potapljanja traja le pet dni, zato sem se prijavila. Vendar se v tem kratkem času zgodijo spremembe. Kar opažam tudi zdaj, ko tudi jaz vodim tečaje. Pridejo tudi ljudje, ki imajo pisarniško delo, so v srednjih letih in se bojijo vode. S pomočjo tega tečaja premagajo strah. Tečajnica mi je rekla: »Saglara, kako je to možno, 48 let sem se bala vode. Še kapelj na obrazu nisem prenesla, kaj šele valov. Kaj se lahko naučim v petih dneh? Potrebovala bom pet mesecev!« Vendar na koncu tečaja mora vsak pokazati, kaj je osvojil. Res je, da nekateri potrebujejo tudi 10 dni. Na koncu na primer preplavajo 30 m pod vodo. Dobro je, da to zmorejo tudi tisti, ki jih je bilo pred tem strah. Zato je apneja zelo spodbudna disciplina s pomočjo katere lahko pozitivno presenetimo sami sebe. Potapljanje je povezano z mislimi, koncentracijo torej možgani in našim duševnim stanjem. Nekateri so presenečeni, ampak veliko bolj kot fizična pripravljenost, je za potapljanje pomembna mentalna sposobnost, duhovna, če hočete. Kajti pod vodo najbolj šteje to, pljuča in možgani. Ko na primer treniramo statiko v bazenu, se morate uleči v vodo, se sprostiti in zadrževati dih. Takrat ugotoviš, da to ni preprosto: namreč se enostavno sprostiti. Ugotovimo, da nam misli skačejo naokrog kot opica po drevesu, sem in tja, kar požira ogromno kisika ali naredi paniko. V takem stanju ne moremo zadrževati diha.

Letos ste bili tudi na tekmovanju za invalide v zadrževanju diha?

Tekmovanje invalidov v apneji.

Aprila je bilo v Pacugu 1. mednarodno tekmovanje v apneji za invalide »D'APNEA«, ki ga je organiziralo društvo IAHD Adriatic. V Rusiji se sicer organizirajo prireditve te vrste, vendar so enkratnega in ne tekmovalnega značaja. Slovenija pa je naredila korak naprej in upam, da se bo ta tekmovalna disciplina za osebe z invalidnostjo, širila. Kajti zelo pomembno – na tem področju, da so osebe z invalidnostjo tukaj v precej enakopravnem položaju. Vsi morajo pri tekmovanju v statiki mirovati in zadrževati dih. Nekateri so že prvič dosegli odlične rezultate. Bilo je neverjetno, ker tekmovalci niso imeli nelagodja in so takoj izvedli, kar je bilo potrebno. Naš zmagovalec Igor Križ je dosegel zadrževanje diha 4 minute in 48 sekund. Naj poudarim, brez treninga, kar je splošna tekmovalna raven. Ugotavljam, da so osebe z invalidnostjo morda bolj koncentrirane in umirjene. Si predstavljate, da bi pred tem še trenirali? Tekmovalec na drugem mestu Milan Solaja (Srbija) pa je bil povabljen na stroške ruske zveze na tekmovanje v Rusijo, septembra. Trenutno se pripravlja v Beogradu. Tretje mesto je dosegel Nino Bagatelj (Slovenija)

Kakšno je poučevanje apneje?

Apnejo sem poučevala že v Rusiji, kjer je postala inštruktorica leta 2013. Pred peti leti sem organizirala prosto potapljanje v Centru za pripravo astronavtov v J. A. Gagarina v Hidrolaboratoriju v Zvezdnem mestu. Zdaj mi je še poseben izziv trenirati osebe z invalidnostjo. Na primer oseba s cerebralno paralizo potrebuje poseben položaj, ker ima zelo močne trebušne mišice, zares kot struna so napete, saj držijo hrbtenico. Pri potopu pa se zgodi še nekaj za osebe z invalidnostjo, telo jih več ne ovira in jim ne povzroča dodatnega nelagodja. Pod vodo so drugačni fizični pogoji, ni težnosti, sprožijo se drugi procesi.

Zanima me razvoj tega področja, nekateri menijo, da potopi za osebe z invalidnostjo zaradi pomanjkanja kisika niso varni, sama pa menim, da so enako varni kot za tiste brez invalidnosti. Možne so poškodbe pri prostih potopih v morju, kjer gre za velike globine in pritisk. Vendar tudi to je možno preprečiti s pozornostjo. V tem smislu je potapljanje na primer povezano z jogo. Pomembne so raztegovalne vaje, kajti bolj sproščena mišica potrebuje manj kisika. Naj vam povem, da so zelo nešportne osebe dosegajo boljše rezultate v potopih kot dobro trenirana oseba, če so sproščeni in mentalno zadovoljni. Imajo pomirjene možgane in to je to. Če si v stresu in imaš polno glavo, je trening čisto nekaj drugega. Treninge imam ob 7 h zjutraj in takrat je najboljše, ko imam trening zvečer, vidim razliko, kako slabši so rezultati.

Kaj bi še posebej poudarili pri potopih?

Naučila sem se sprostiti v eni minuti. Kajti pred potopom je nujna sprostitev. Kar mi pomaga tudi v življenju, ko se zgodi stresna situacija. Vemo, da se pri stresu izloči adrenalin, gre za fizičen proces v telesu. Nekateri kričijo, nekateri otrpnejo, različno. Na fizičnem nivoju lahko nastane blokada. Imela sem izkušnjo v Vietnamu, ko smo bili na počitnicah in je mož skupaj z mlajšo hčerko padel z motorjem. Letela sta po asfaltu. V trenutku sem se zavedala, da moram biti prisebna. Starejša hči se je tresla. Jaz sem takoj začela dihati in naredila načrt. Mož je bil v šoku, motor je bil uničen. Začela sem preverjati telo hčerke. Na srečo so bile samo modrice in površinske rane. Hčerka je tožila, da ne more dihati, tekla je kri. Vodila sem jo v dihanje in nato sem obe hčerki na motorju peljala na nazaj v hotel. Takrat sem videla, kako uporabno je znanje s treninga apneje. Kajti na treningu se ne učiš le dihalnih tehnik, ampak takoj učimo še reševanje in prepoznavanje, če je kdo v stiski. Pod vodo, tako se reče, ima vsaka sekunda vrednost zlata. Nič se ne sme odlašati, ampak takoj varno ukrepati, brez panike in sproščeno. Znanje s tega tečaja je uporabno kjerkoli, ko sedimo na plaži. Imam še eno izkušnjo s plaže v Črni gori, ko sta se dve deklici že utapljali, čeprav je bilo okoli njiju veliko ljudi. Deklici sta bili stari 8 in 9 let, vendar nista oddajali nobenega zvoka. Oče deklic je bil 20 metrov stran, mislil je, da se igrata. Filmi delajo tukaj veliko škodo, ko se nekdo utaplja, ne kriči: »Na pomoč!« Večina utone brez glasu, nimajo energije, moči, da bi zavpili, ker se utapljajo. Ko sem očeta deklic opozorila, je takoj ukrepal. Hočem reči, da je voda povsem drugi svet, ki je čaroben, na drugi strani pa obstaja nevarnost. Voda ni naš svet, nimamo škrg, zato se moramo naučiti varnosti in kontrole, ko gremo pod vodo.

Na globili 30 m je že 4 bare pritiska, če imamo v pljučih 4 litre zraka, pod pritiskom to postane 1 liter zraka. Pod vodo zato niti ne čutiš potrebe po dihanju, ni nelagodja. Ampak moraš upoštevati, da se je treba vrniti gor in izračunati, koliko zraka potrebuješ za vrnitev na gladino. Čas je zelo pomemben, prosto potapljanje je odvisno od nas, medtem ko se potapljači s kisikovimi bombami zanašajo na opremo. Moje osebno mnenje je, da je treba vedeti nekaj varnostnih osnov v vodi, še posebej, če imamo otroke. Podobno kot tečaj prve pomoči. Slovenija ima veliko šol za prosto potapljanje in to znanje je res uporabno. Jaz učim v bazenu, in tudi na morju, delujem pa tudi v društvih IAHD Adriatic in Apnea Slovenija.

Foto: Maša Živec