Duša naroda: Obvezno darovanje organov?

Piše: Valeri Kochmann

Ministrstvo za zdravje je napovedalo spremembo zakonodaje na področju darovanja organov, ki bi vse državljane Slovenije avtomatično spremenila v darovalce. Transplantacija potencialno rešuje življenja in urejanje zakonodaje je smiselno, vendar se aktualni predlog dotika vprašanj nedotakljivosti telesa in življenja in s tem temeljih človekovih pravic.

Iz ministrstva aktualni predlog pospremijo z navedbo, da ga spremlja »široka podpora javnosti«, navaja Žurnal. Vendar je na primer pod omenjenim člankom mogoče zaslediti predvsem množico kritičnih komentarjev.

Predlog za spremembo zakona naj bi bil podan iz ljudskih vrst in je, lahko bi rekli za razliko od ostalih pobud ljudskih iniciativ, nemudoma naletel na podporo ministrstva. Sicer je zelo podoben predlog spremembe zakona že bil v razpravi leta 2010, ko je določitev vseh prebivalcev Slovenije za potencialne darovalce, predlagal takratni državni svetnik Peter Požun.  

Obrnjena politika darovanja

Gre za spremembo v sklopu katere ne velja več, da posamezniki na podlagi osebne odločitve pridobijo status darovalca, ampak so darovalci avtomatično vsi državljani posameznih držav. Takšno zakonodajo na področju darovanja organov so pred nekaj meseci sprejeli v Franciji, že dlje časa pa je v veljavi denimo v Avstriji, Belgiji, na Češkem in Hrvaškem.

V nasprotju s predhodnim individualnim pristopom morajo v kontekstu obrnjene politike darovanja tu izpolniti dokumentacijo tisti posamezniki, ki ne želijo darovati organov in s tem se izločijo iz konkretne nacionalne politike transplantacij.

Organi kot tržno blago - nasilje nad osebami na robu preživetja

V kontekstu komercializacije zdravstva ter prepada med bogatimi in revnimi, lahko organi postanejo tržno blago. Slednje dokazuje medicinski antropolog dr. Monir Moniruzzaman, ki je v Bangladešu raziskoval trgovanje z ledvicami. Kot je ugotavljal, organi na bangladeškem trgu potujejo v smeri od revnih do premožnih. Izpostavil je, kako so premožni kupci premamili revnejše prebivalce, da so ti prodali svojo ledvico. Pri tem omenja ekstremno trpljenje zavedenih revnih prebivalcev, ter poudari, da gre za žrtve novejše oblike »biološkega nasilja« (bioviolence).

O trgovanju z organi revnejših prebivalcev, ponovno predvsem v primeru ledvic, priča tudi antropologinja dr. Nancy Scheper-Hugues. Tudi ona izpostavi vpliv družbenih razlik v ozadju. Primerja, da na primer v Franciji, skoraj ni prakse darovanja ledvic, po njenih ocenah tam ljudje takšno prakso označujejo za barbarsko. Medtem, ko je darovanje ledvic v državah kot so Filipini, Moldavija, Brazilija precej običajno. Scheper-Huguesova pravi, da v zadnjem primeru prevladuje »alternativna etika«, v sklopu katere ljudje verjamejo, da so takšna dejanja znak solidarnosti in da so dobra za državo. 

»Ne zapusti me nikdar«

V odnosu med transplantacijami ter prepadom med bogatimi in revnimi je pomenljiv anti-utopičen film Ne zapusti me nikdar (Never let me go, 2010), ki temelji na istoimenski noveli avtorja Kazuo Ishigura. Zgodba prijateljev Kathy, Tommyja in Ruth je postavljena v fiktivni šolski internat Hailsham v Angliji, kjer odraščajo v navidezno idiličnem okolju. Med vzgojnim procesom jim govorijo, da so edinstveni in poudarjajo, kako izjemnega pomena je, da skrbijo za svoje zdravje. Ko odrastejo jim razkrijejo, da so pravzaprav »kloni«, vzrejeni za darovalce notranjih organov, ki jim jih bodo pobrali enega za drugim, do same smrti.

Brezobzirno delovanje sistema je bilo tako skrajno, da so glavnim antagonistom zgodbe kategorično zanikali, da imajo dušo. Vendar koliko duše je lahko v vzdrževanju tako skrajnega prepada med družbenimi sloji in vlogami?

Odločitev za darovanje organov mora ostati odločitev posameznika

V nasprotju z očitnimi pastmi neoliberalizma, se denimo Moniruzzaman zavzema za politiko transplantacij, ki bi bila postavljena na temelju socialne pravičnosti (social justice) in ki bi promovirala etiko in humanitarnost.

Pri nas se, kot je videti, revščina poglablja, zato je absolutno nujna kritična perspektiva na predlog spremembe zakona o darovanju organov, ki predvideva, da bi bili vsi slovenski državljani potencialno avtomatični darovalci.

Še posebej glede na alarmantno stanje v Sloveniji, kjer nimamo nobenih realnih varoval za preprečevanje korupcije, za zdravo prehrano in okolje. Zdravstvo je malodane pred privatizacijo in znosnega ekonomskega modela še ni za obzorju. To so posredni in neposredni dejavniki, ki imajo vpliv na zdravje in če želite, tudi na dušo.