Cepiva: nanokontaminacija poglablja dvom

Piše: Valeri Kochmann

Verodostojnost znanstvenih odkritij se v tehno-birokratski dobi včasih meri le v odnosu na statusno razvrstitev publikacije. Na takšni birokratski osnovi temelji aktualna znanstvena shizma na področju imunologije. Cepljenje, kot vemo, že stoletja razdvaja globalno, tako strokovno kot tudi laično javnost.

Kontaminiranost cepiv z mikro in nano delci sta januarja 2017, razkrila dr. Antonietta Gatti in dr. Stefano Montanari. Povzetek članka New Quality Control Investigation on Vaccines: Micro in Nanocontamination je bil že objavljen in je nazoren primer omenjene razdvojenosti v znanosti.

Relativizacija nanokontaminacije

Ne bi bilo prvič, da korporativni interesi nadvladajo skrb za ljudi. Tako potencialna toksičnost ostane neraziskana. Vendar, ali si lahko razložimo mikro/nano delce, svinca, nerjavečega jekla, železa, platine, srebra, kroma, bizmuta, zlata, cinka, ki sta jih med drugim, Gatti in Montanari zasledila v cepivih?

Potencialna toksičnost teh delcev je drugačna, kot je njihova osnovna kemijska sestava, pravita avtorja. Poudarjata tudi morebitno povezavo s številnimi boleznimi, kot tudi s potencialnim spreminjanjem genskega DNK zapisa posameznika. Nano delci zaradi svoje majhnosti, namreč lahko prehajajo v celice.

Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar, je v komentarju na svoji Facebook strani, med drugim zapisal, da je zaskrbljenost nad morebitno nano kontaminiranostjo, posebej na področju cepiv, povsem upravičena. Kajti tu ni odgovor toksikologija, ki temelji na masi in potencialno lahko prezre majhno količino najdenih delcev, ampak smo na področju nanotoksikologije, kjer veljajo drugačna znanstvena načela.

V populističnem smislu sicer lahko verjamemo, da je danes znanost tako napredovala, da je nemogoče, da bi potrdili povezave med najdenimi kontaminenti in različnimi boleznimi. Spomnimo, kako je bilo, ko so v cepivih proti otroški paralizi odkrili (predvidoma rakotvoren) virus SV40, po razkritju je preteklo še cela tri leta, da so to cepivo umaknili iz uporabe.

Splošni poskusi diskreditacije

Edini način za potrditev ali zavrnitev konkretne študije, je ponovitev analize s strani transparentne in neodvisne organizacije. Vendar danes tako imenovani skeptiki določene študije zavračajo, na podlagi statusa objave. Izpostavimo en tak zapis, ki skuša diskreditirati raziskavo o kontaminiranosti cepiv. Začne se s poskusom očrnitve avtorice in izpodbijanjem verodostojnosti mesta objave, na koncu skuša še relativizirati morebitno toksičnost mikro in nano delcev, češ da je njihova masa premajhna, da bi bila pomembna.

Za avtorico, dr. Gatti, ki je doktorirala iz bioinženiringa na Medicinski fakulteti Univerze v Boloniji, tako zapišejo, da nima znanstvene podlage za raziskovanje na področju imunologije. Vendar je bolj verjetno nasprotno, da tisti, ki relativizirajo prisotnost najdenih delcev nimajo prave znanstvene podlage.

Podiplomsko izobraževanje v aktualnem in okrnjenem izobraževalnem sistemu, ki ga imamo tudi v Sloveniji, ne prinaša nujno tudi širokega znanja, je komentiral Pretnar. Sedanji akademski prostor večinoma zasedajo »zelenci« (greenhorn scientists). Poudari še, da je za neodvisno znanstveno delovanje potrebna zrelost. Slednja je nedvomno v pomoč, ko se na določenem raziskovalnem polju, križajo interesi multinacionalk in javnosti. 

Italijanska raziskava je objavljena v reviji International Journal of Vaccines and Vaccination, ki je dostopna na portalu MedCave. Slednjega je moč najti na Beallovi listi »plenilskih založnikov« (predatory publishers). Morda se sliši strašljivo, vendar nam to še ničesar ne pove.

Tako imenovanemu plenilskemu založništvu se med drugim očita, da ima prost dostop do člankov, da objavlja nepreverjene ali slabo preverjene članke, da zahteva plačilo za objavo, in da v splošnem objavlja revije slabe ali dvomljive kvalitete, ki nimajo pravega vpliva (se jih načeloma ne citira) na znanstveni svet.

Seveda tudi tu obstaja druga plat medalje. Dr. Richard Smith, ki je bil med drugim urednik uglednega britanskega medicinskega časnika (British Medical Journal – BMJ), je opisal, kako je lahko preverjanje člankov (peer review), ki je načeloma ključna referenca za kredibilnost, lahko pravzaprav kontra produktivno za znanost. Kajti v končni fazi je preverjanje člankov subjektiven proces in zato tudi lahko pomanjkljiv.

Založniki znanstvenih portalov in revij načeloma, posplošeno povzeto, ali zahtevajo plačilo za objavo člankov ali pa svoje delovanje financirajo iz članarin. Plačljive publikacije imajo po navadi odprt dostop, v nasprotju s številnimi zaklenjenimi znanstvenimi publikacijami.

Kaj lahko pričakujemo?

Mikroskopsko majhni mikro in nano kontaminenti najdeni v cepivih, nikakor niso zanemarljivi. Verjetno pa raziskava ni objavljena »na pravem mestu«, da stroka, država in množični mediji (še) ne razglasijo vsesplošnega alarma in nadaljnje analize.

Birokratske reference ne morejo biti in očitno niti zdaleč niso garancija za pristno znanost.  

Raziskava je pokazala, da so kontaminirana cepiva, kot so denimo cepivo proti gripi, HPV virusu in pediatrična cepiva. Med njimi so tudi takšna, ki so bila v uporabi tudi v Sloveniji.

V okviru razprave o smiselnosti in stranskih učinkih cepljenja, se s to raziskavo odpira novo poglavje. Pomisleki o proizvodnji cepiv in njihovi morebitni mikro/nano toksičnosti bi morali voditi v transparentno in neodvisno kontrolo cepiv.

Grožnje javnosti

Poleg tega smo trenutno v Sloveniji v kontekstu novele o zdravstvenem zavarovanju, priča razpravam, da je avtonomno odločanje o medicinskih posegih nezaželeno. Torej, da bodo starši, ki ne cepijo otrok, sankcionirani in bodo plačevali določene zdravstvene usluge dodatno. Morda je to, kako povezano s 60 milijardami dolarjev do prodaje cepiv?

Dr. Andraž Teršek meni, da predlog že »malce meji na fašizem« in pričakuje, »da bo takšna določba, če bo sprejeta, padla na ustavnem sodišču.«

»Predvsem kot pravnik, državljan in človek pozivam, da se kaj takega sploh ne pripeti.« Zato je po njegovem mnenju treba najti sistemsko kompromisno rešitev glede vprašanja cepljenja, ki naj upošteva dejstvo, da živimo v socialni državi in da je pravica do zdravja pomembna in kompleksna.