Naše zdravstvo ali kako so me danes razčlovečili

You tube

"Danes je dan, ki si ga bom zapomnila za vedno. In danes je dan, ko bom verjetno ena izmed redkih pacientk našega zdravstva, javno povedala svojo zgodbo in izkušnjo, ki je bila - kakšno presenečenje - vse prej kot pozitivna.

Zgodba sega že zelo daleč, natančneje v mesec maj leta 2015, ko sem oddala svoj zadnji bris. Zaradi napake ambulante so mi pozabili poslati ponovno povabilo na bris, kljub njegovim slabim izvidom. Ker imam kljub vsemu le malce sreče v življenju, me je splet okoliščin pripeljal ponovno k mojemu ginekologu, ki me je popolnoma nahrulil, zakaj me na pregled ni bilo prej. Izvidi so bili seveda katastrofalni, zato sem bila 15. 7. poslana na dodatni odvzem tkiva. Za izvid sem izvedela 5. 9., ker si je seveda moj ginekolog vzel zeeelooo dolge in sproščujoče počitnice, medtem ko sem jaz doma prebirala vso možno literaturo o rakavih obolenjih in zgubljala živce. Tudi ti izvidi so bili slabi, sledila bo operacija LEETZ. Kaj pa je to? Mi mogoče lahko kdo razloži? Seveda ne. Za to, deklica draga, imaš internet.

Po vseh možnih kolobocijah in prestavljanjih sem se danes le napotila v prvo nadstropje stare porodnišnice v Ljubljani. Tam osebje ni imelo pojma, zakaj sem tam jaz, da ne omenjam da je celotno prvo nadstropje v delovnem postopku, kjer se mimo tebe sprehajajo delavci. Nekako se je po čudežu (ali prekletstvu) našla postelja zame in čas je bil, da odidem v operacijsko sobo.
Vsi so me konstantno opominjali, da je to le pet minutni poseg, ki nič ne boli, ter da bo konec, še preden se bom zavedala in podobno. Zaradi šparanja in “rutinskosti” posega izvajajo v lokalni anasteziji.

Ko sem vstopila v operacijsko sobo, je bil tam popoln kaos. Sestre, ki vlečejo kable, naslednja pacientka, ki že čaka na postelji, zdravnica, ki se pogovarja z drugo zdravnico, da naj ji da pet minut časa, da me na hitro opravi, in še in še in še. Nekako sem sama pri sebi pogoltnila slino in si rekla, okej, samo da spravijo tega raka iz mene, in sem se skobacala na stol. Po spolovilu so me polili z nekakšnim razkužilom, nato naj bi dobila injekcijo z lokalno anestezijo. Zdelo se mi je čudno, ampak sem jim zaupala, do trenutka, ko je zdravnica zarezala v moj maternični vrat in sem čutila popolnoma vse. Bolečine, ki sem jo doživela, ne morem opisati. Iz mene so prihajali živalski kriki in prošnje po anesteziji, da ne morem več. Osebje me je držalo in mi govorilo, da tako hudo pa seveda ni, da naj še malo potrpim. Zaradi bolečin, ki sem jih doživljala, sem se premaknila in ob tem je zdravnica zarezala preveč.

Ni mi želela povedati, ali me je pohabila do te mere, da ne bom zmožna imeti otrok ali ne. Začela je kričati name, da sem sama kriva, da zdaj krvavim, kako naj to ona zdaj popravi. Bolečine so bile ves čas prisotne, medtem ko je ona rezala in žgala tkivo. Po nekaj minutah teh okrutnih bolečin sem začela zgubljati zavest, dokler ni prišla starejša anesteziloginja in nadrla vse prisotne, kaj se gredo. Očitno je bilo, da trpim in ne zdržim več. V žilo mi je potisnila nekaj, kar je po masakru, ki so mi ga delali končno omililo bolečino. Njena kolegica me je prijela za roko in me bodrila. Za to jima bom hvaležna do konca življenja. Pripomba zdravnice: “Končno bo ta rit pri miru, da lahko dokončam poseg v miru. Itak pa boste dobili šive, ker ste se premaknili in zdaj ne gre drugače kot, da vas zašijem.”

Operacija, ki naj bi trajala pet minut, je trajala eno uro, izgubila sem 4 decilitre krvi in norela od bolečin. Med tem niso niti zaprli vrat, tako da je lahko dobil vpogled na moje razprto mednožje, kdor je bil prisoten na tistem hodniku ob tisti uri.

V nadaljevanju sporeda nihče od zaposlenih ni želel prevzeti krivde, ker gre za rutinski poseg in sem si sama kriva, če imam nizek prag bolečine. Verjetno bi vsak človek z največjim navdušenjem čutil, kako mu režejo del materničnega vratu na živo, ker mu lokalna anestezija ne prime. Jasno so mi dali vedeti tudi, da naj ne računam na kakršnokoli tožbo, saj bodo stali skupaj in si ščitili svoje hrbte.

Vse to se je zgodilo zato, ker si nihče od zaposlenih ni vzel petnajst minut časa, kot je bilo predvideno in poseg storil v miru. Očitno je pri nas tovrstne posege treba opravljati na čim hitrejši način, ne glede na posledice, ki se lahko zgodijo.

Sprašujem se, koliko časa bomo še ostali tiho? Ali se res ne moremo upreti temu sistemu, ki iz nas vsak dan bolj brije norce, mi pa smo tiho in ne rečemo nič?!

Ljudje, zbudite se!"

Ime avtorice zapisa hranimo v uredništvu.