Nezadovoljna žena ostane šele, ko lahko gre

Gospa z morja, SNG Drama, foto Peter Uhan

Piše: Kristina Mihelj

Hrepenenje je povezano z nekončanim, to pa z odločitvijo, predvsem notranjo. Ko »gospa z morja«, razočarana žena Ellida Wangel, končno sprejme odločitev, zaživi. Odločitve ni sposobna sprejeti, dokler jo veže zakonski jarem – soprog Wangel, ki jo prosi, naj ne odhaja. Na vsak način jo poskuša zadržati in obvarovati. Šele, ko ji pusti prosto pot, vsa odgovornost pade nanjo. V popolni odvezanosti prepozna, kako v resnici želi živeti. Odloči se za stanovitnost, življenjskost, premik naprej. Stran od mladostniškega razmerja, do tedaj zavitega v oblak poželenja in neizpete strasti. Morda zato, ker razmerje ni bilo do konca izživeto. Ko je Ellida znova v naročju ljubimca, na katerega se ni mogla zanesti, se je spomnila na svojo družino. Nikoli se ni povezala s hčerkama doktorja Wangla, ki sta ostali brez mame. Na mladi ženski je padla skrb za njenega moža, hišo in gospodinjstvo, medtem ko je ona sanjarila o ljubimcu. Na koncu se je odločila: na mizo postavi juho, kot namero deliti dobro in slabo s svojimi bližnjimi. Takrat se na gledališki oder spusti lestenec nad jedilno mizo.

Uprizoritev besedila Henrika Ibsena, Gospa z morja (1888), se je pri nas nazadnje in tudi edinkrat doslej zgodila leta 1923, prav tako pod okriljem SNG Drame Ljubljana, v režiji Osipa Šesta, s slovito Marijo Vero, prvo slovensko akademsko igralko v glavni vlogi Ellide. Tokratna uprizoritev sledi novemu prevodu drame Darka Čudna.

Mladi gledališki režiser Tin Grabnar se je na odru SNG Drame v Ljubljani pojavil že leta 2016 z režijo enega izmed besedil v sklopu cikla bralnih uprizoritev Nova branja v Mali drami. Lansko leto pa z režijo gledališkega koncerta Prekleti kadilci po besedilih Svetlane Makarovič.

Tokrat pa je Grabnar prvič zavzel veliki oder SNG Drame z domišljeno uprizoritvijo, gledališkim izdelkom, ki je dovršen - konsistenten in izčiščen. S svojim minimalizmom deluje sodobno in sveže in hkrati barvito ter zapolnjeno z zanimivimi nasprotji, sočnostjo in humorjem.

Scenografko - režijski koncept spominja na film Dogville (2003) z Nicole Kidman, v katerem skoraj celotno scenografijo naslika zvok. Oder je označen s kvadratom svetlobe na tleh, tako kot so v filmu označene stene prostorov. Tudi v predstavi trak na tleh včasih označuje steno, ne pa vedno. Večino časa je igralni prostor znotraj s trakom zamejenega kvadrata. Ko ga prečkajo, je to vedno smiselno in utemeljeno (logično). Nekaj več scenskih elementov se pojavi le tik pred koncem predstave, ko se v »gospe z morja«, Ellidi, zgodi preobrat – ko se odloči, da bo fantazijo zamenjala za življenje v stvarnosti. Stvarnost je sicer manj razburljiva od fantazije. Strast, ki napaja fantazijo, se ob soočenju z vsakdanom razblini. Ta prinaša več odgovornosti, a hkrati tudi mir, ki ga v fantaziji ni mogoče najti.

Predstava Gospa z morja z odstranitvijo vidnega in prisotnega (pohištvo, vrt, jezero), omogoči, da neposredno doživljamo vse tisto, kar je lahko prikrito, tisto, kar je med nami - torej odnose. Čisto in jasno, a v vsej svoji (stvarni) kompleksnosti se odnosi razpirajo pred nami na odru. Odlika uprizoritve je tudi v tem, da ni obremenjena s pretirano razčustvovanostjo. Ibsen je mojster pretanjene psihologije, kar je v uprizoritvi dobro izkoriščeno. Igralska zasedba je domišljeno izbrana.

Vihravost in podton vedno prisotnih želja mlajše hčere Hilde utelesi Doroteja Nadrah, katere energija je v odlični kombinaciji z bolj vljudno starejšo Boletto, ki jo igra nadarjena Tina Vrbnajk, tokrat s prepričljivo in prefinjeno igralsko kreacijo, ki ohranja gledalčevo pozornost. Glavna vloga Pie Zemljič ujame zahtevno ravnotežje v hrepenečem glasu Ellide. Luka Bokšan kot navdušeni in plašni umetnik s svojo vlogo prikaže, da je kljub plašnosti samoumevnost družbenih vlog lahko najbolj ponižujoča za žensko. Glavna moška vloga Bojana Emeršiča v vlogi Wangla predstavlja kopno, kamor se lahko končno zasidra Ellidina neustaljenost in bolečina ob izgubi njunega otroka. V igri Roka Viharja je neprestano nekaj namigujočega, je vezni člen med nekaterimi liki, ki v določenem trenutku ve več od drugih. A tudi njemu nekaj zanj bistvenega dolgo ostane prikrito. Klemen Janežič kot Tujec že z vstopom na oder prinese nekaj drugačnega, takoj vemo, da prihaja iz drugega sveta. Zahteve postavlja brezkompromisno, ne da bi pri tem njegova igra postala pretirano agresivna.

Odlični zvočni efekti (Mateja Starič), ki niso le le zvoki pohištva, temveč tudi prinašalci atmosfere (morje, ptice, čofotanje) največ prispevajo k nekakšnemu filmskemu učinku. Zvočni viri so namreč nameščeni po celotni dvorani in nas tako še bolj vključijo v dogajanje. Zvok pa je uporabljen ne le kot prinašalec atmosfere, temveč je v ključnem trenutku uporabljen tudi bolj simbolistično za prikaz notranjega stanja igralca.

Iz celotne uprizoritve veje Ibsenovska natančnost. Uprizoritev je precej zvesta Ibsenu tudi v smislu časovne umeščenosti in pripadajočega realizma pri kostumih (Sara Smrjac Žnidarčič) ter luči - ta je prav tako v slogu režijskega koncepta minimalistična in jasna (Kristjan Vidner). Ni vidnega namena po poudarjeni aktualizaciji, ki bi vnašala bolj neposredne asociacije na današnje družbeno okolje. A zato se nam vsebina ne razkriva kot nič manj aktualna za današnji čas. Mikrofoni, ki jih igralci zvesto uporabljajo za medsebojno komunikacijo, imajo blag potujitveni učinek. Kar pomeni, da po eni strani spominjajo na iluzijo umetniškega dela, do katerega lahko tako lažje vzpostavimo kritično distanco. Po drugi strani pa namigujejo na neizogibno dejstvo, da je naša komunikacija vedno zaznamovana z možnostjo komunikacijskega šuma. Gre na neki način vedno za posreden prenos vsebin od enega do drugega. Dejanja so tista, ki dokončno materializirajo naše namene in misli. Tako kot je svojo odločitev Ellida zapečatila z dejanjem priprave večerje za vse, bolje, kot bi jo s katero koli razlago.

Obiščite ZELENO TRGOVINO na spletu.

Foto: SNG Drama, Peter Uhan