Moje življenje ni enakovredno?

Piše: Antonija Szabo

Nisem imunolog, epidemiolog, zdravnik, farmacevt. Lahko imam svoje mnenje, ki je zgolj moje – nestrokovno mnenje.

Obenem imam svojo zdravstveno zgodovino. In me zanima moje bodoče zdravstveno stanje, stanje mojih otrok. Si ne želim škoditi, ne želim škoditi njim. Sinu, ki je od svojega tretjega leta v postopkih testiranj na različne premeščajoče se alergije, astmo, ima dermatitis. Hčeri, ki so ji zdravniki odsvetovali, da bi kadarkoli prejemala hormonske tablete. Ker sem sama prebolela embolijo, raka, domnevno tudi prehodno možgansko kap. Baje – tako zdravniki – zaradi genske predispozicije, potrjene z naknadno preiskavo krvi, in kot so ustno dopustili možnost, napake pri predpisani hormonski terapiji. Šlo naj bi za od treh dva ključna dejavnika za tvorbo krvnih strdkov.

A to je za mano.

Vsak dan pa se soočam s spoznanjem, da vse, kar smo prestali nima prav nobene teže. Kljub mojemu zdravstvenemu kartonu – ni pomembno, ni relevantno. Ne zame ne za moja otroka. Ko bomo na vrsti za cepljenje proti kovidu. Ker imamo o njem sicer lahko svoja mnenja, a obstajal naj bi družbeni konsenz, ki ta mnenja presega. Konsenz, da se moram tudi jaz cepiti. Tudi moja otroka. V dobro drugih, v dobro skupnosti. Ker je to pomembneje od mojega mnenja, moje zgodovine, mojih pomislekov, mojega dvoma, mojega strahu. Ker je dvome treba odmisliti – v dobro drugih.

Obstajal naj bi družbeni konsenz o prioritetah, čeprav se sama ne spomnim, da bi vanj pristala. V ne možnost izbire. V počutje morebitnega žrtvenega jagnjeta – v dobro drugih, potencialne kolateralne škode.

Tako samo nemo stojim in čakam, kdaj me delodajalec ali pa država pošlje na cepljenje, iztegnem roko in čakam, ali se embolija kot eden od možnih stranskih učinkov ponovi ravno pri meni. Ali bo v dobro drugih morda že kmalu za mano kolateralna škoda morda moja hči.

Izbire v času družbenega konsenza torej ni.

Včasih je veljalo, da je veriga tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Da je družba tako plemenita, humana, kolikor so v njej zaščiteni, slišani tudi njeni najšibkejši, najranljivejši pripadniki. Obstoječi družbeni konsenz pa očitno – samovoljno, ne meneč se za svoje potencialno šibke člene, kaj šele vse, ki si »zgolj« želijo imeti izbiro glede svojega telesa in zdravja – pravi le, da so v dobro drugih pač tokrat oni na vrsti za potencialno kolateralno škodo.

Čeprav je še pred slabim letom ta ista družba zagovarjala, da je z ukrepi ob epidemiji treba zaščititi najšibkejše člene družbe, zaradi kovida potencialno najbolj ogrožene starostnike. Da je potrebno biti solidaren.

A tako kot so v družbi enakopravnih eni še vedno bolj enakopravni od drugih, tudi solidarnost ni namenjena vsem. Sploh ne tistim, ki dvomijo, ki se zavzemajo za izbiro poseganja v telo brez groženj izgube službe ali kakšnih drugih pravic (potovanja, obiskovanja gledaliških, športnih prireditev ipd.). Ker niso vsa življenja in življenja vseh – enakovredna.