»Tudi to bo minilo«?
Piše: P. J.
Štirinajst dni pred začetkom novega študijskega leta. Avtonomija univerze vključuje tudi to, da se posamezne fakultete in v okviru teh posamezni oddelki lahko samostojno odločajo o izvedbi skorajšnjega pedagoškega procesa. Upoštevajoč priporočila NIJZ. »Bomo »v živo« ali po Zoomu? Kako bomo zaradi ohranjanja fizične razdalje študente delili v skupine? Bomo predavali z maskami ali brez? Bomo predavanja po Zoomu tudi snemali in jih nato objavljali še v e-učilnicah?«
Korak nazaj: pred poletjem so vsaj nekateri profesorji, če ne že fakultete tudi javno izjavljali, da je osebna izkušnja fakultetnega izobraževanja nenadomestljiva.
(»Res? V živo bi se šli izobraževanja? Izvolite – upoštevajoč varnostno razdaljo in zato zahteve po ustrezni zasedenosti predavalnic, po prezračevanju, skrajšanju kontaktnih ur zaradi obveznega razkuževanja ('vsak študent naj razkuži prostor, preden ga zasede') ipd.«) Po hodnikih in v drugih skupnih prostorih z maskami, v učilnicah po novem prav tako. Profesorji z nagobčniki. – Še vedno na TV Slovenija predvajajo serijo Deklina zgodba. Tudi tam – dekle – nosijo nagobčnike.
(»Saj vam ni treba. A sami ste opevali 'nezamenljivo osebno izkušnjo'. Še vedno vam ostane Zoom. In številne druge vse bolj izpopolnjene in hitre tehnične platforme.«)
Po logiki presečnih množic se bo prej ali slej vsakdo znašel na enem ali drugem epidemiološkem seznamu, zaradi katerega bo moral v karanteno – in na Zoom. Enkrat ali večkrat.
Študenti pa se bodo med drugim naučili vestno in sprotno preverjati obvestila o tem, kaj od študijskega procesa poteka kje in kako … in marsikdo si bo tudi finančno najbrž vse skupaj predvsem poenostavil – s priklopom na Zoom. Oziroma – s pred izpiti poslušanjem vseh posnetih in v e-učilnicah shranjenih predavanj. To ali katero od prihodnjih študijskih let.
Ne pošilja nas več vlada z ukrepi v karanteno, sami se. Ker si »kompliciramo« življenja s predavanji v živo, ker sami še nismo dovolj ponotranjili »priporočil« o nujnosti fizične distance.
Ampak … »tudi to bo minilo«. Do takrat pa – predvsem ne naredimo česarkoli ne v skladu s priporočili NIJZ, da le se kdo ne pritoži, da le se ne znajdemo v medijih. Kot javno poimenovane enote vrtcev ali razredi osnovnih in srednjih šol na dnevnih listah »na novo okuženih in v karanteni«. Na očeh in v izogib vsem in vseh. A s to razliko, da vrtce in osnovne ter srednje šole bolj ali manj potrebuje vsakdo. Fakultet pa ne. Tudi če so financirane kot javno dobro – kar je danes videno kot javno dobro, vpliva na to, kar bo prepoznano kot javno dobro jutri. Zato se je najbolje potuhniti in resignirano obdelovati vsakdo svoj mali znanstveni vrtiček. Počakati, da mine. Hibernirati. Ker – »pritiski so hudi«. Kdorkoli in kadarkoli se lahko pritoži in kako le je videti, da znanost ne upošteva same sebe, tj. priporočil znanosti in stroke (NIJZ)? Kaj drugega je to kot pljuvanje v lastno skledo? (Dvom vase, samorefleksija?) Saj »le čevlje sodi naj kopitar« − poznamo le svoj znanstveni vrt, zato o vrtovih drugih ne dvomimo.
A atmosfera in izkušanje tega vrtičkarstva povesta svoje. Spominjata na čase, ko so bili skupaj z mediji tudi znanstveniki vladna trobila. A ko je bila ta njihova vloga javna in jasna – in zaradi česar je sodobnost tako različna od preteklosti.
