Transhumanizem kot konec humanizma?
Adam Kirsch, WSJ Pripravil: Janez Ferkov
Sedanja koronakriza je idealna za korporacije, ki vsiljujejo dodatno podrejenost tehnologiji. Cepiva iščejo računalniki, ljudje so prisiljeni ostajati v zaprtih prostorih, ločeni od narave, katere del so, ločeni od človeštva, katerega del so, ločeni od tega, kar nas dela ljudi. Na drugi strani pa vse bolj odvisni od računalnikov.
Večno življenje s pomočjo napredne tehnologije se lahko družbi, ki je do nedavnega imela težave z izdelavo dovolj mask le za vse zdravstvene delavce, zdi kot blodnja, ugotavlja Adam Kirsch v članku za Wall Street Jounal z zloveščim naslovom: Spogledovanje s koncem človeštva. Avtor meni, da so sedanje krizne razmere kot nalašč, da se bodo ljudje zatekli k transhumanistični deklaraciji, ki je bila prvič objavljena leta 1998: »Predvidevamo možnost razširitve človeškega potenciala s premagovanjem staranja, kognitivnih pomanjkljivosti, neprostovoljnega trpljenja in naše omejitve na planet Zemlja.« Transhumanisti, številni so povezani z »neprofitnimi organizacijami« in strokovnjaki, kot sta Humanity Plus in Extropy Institute, že dolgo motivira strah, da bi lahko človeštvo uničila jedrska vojna, asteroid, tehnološka nesreča - ali pandemija. Pisatelj znanstvenih del Tom Chivers je marca, ko se je koronavirus širil po svetu, opazil, da to dokazuje potrebo po tehnološki zaščiti pred takšnimi življenjskimi grožnjami: »Če ne zafrknemo, bi človeštvo lahko dočakalo milijardo let ali več. Koronavirus nas ne bo ubil, je pa zelo dobra ponazoritev, kako bi nas nekaj lahko,« je zapisal v spletni reviji UnHerd. Zopet deluje, kot da so vse tegobe človeštva neodpravljive, drugače kot s tehnologijo. Kaj pa evolucija zavesti in sožitje? Očitno je za »vlagatelje« obetavno robotiziranje ljudi, ne pa delitev bogastva. To pa nikakor ne!
Ljudje so se vedno bali smrti in sanjarili o tem, kako bi ji lahko pobegnili. Toda do zdaj je bilo to upanje mišljeno v duhovnem smislu. Transhumanizem pa obljublja, da je smrt mogoče premagati fizično; to gibanje pa ima tudi podporo ljudi z dovolj finančnimi sredstvi, da to uresničijo. Jeff Bezos, Peter Thiel in Elon Musk so med tistimi iz Silicijeve doline, ki so financirali raziskave o podaljšanju življenja. Kako groteskno je, da so to ravno mega kapitalisti, katerih delavci spijo v avtomobilih, in ne morejo niti dostojno jesti in se zdraviti. Prav tako težko spregledamo, da so se prav omenjeni trije skrajno obogateli v času karantene, na račun ljudi seveda.
Leta 2013 se je Google pridružil raziskavam z uvedbo biotehnološkega podjetja Calico, navaja Kirsch. Nanoroboti bi lahko živeli v naših celicah, jih nenehno popravljali in s tem ustavili ustavili staranje. Genski inženiring bi lahko odpravil telesne procese, ki povzročajo staranje. Takšne tehnologije sicer še vedno niso dosegljive, vendar transhumanisti verjamejo, da jih bomo lahko obvladali prej, kot si večina misli, in sicer s pomočjo »vsemogočne umetne inteligence«. Spet lahko navedeno povežemo s tem, da farmacevtski giganti niti se skrivajo, da bodo v cepivih proti covid-19 gensko spremenjeni organizmi.
Cilj transhumanistov je, da ne bomo računalnikov zgolj uporabljali – temveč, da bomo sami postali računalniki. Danes znanstveniki pogosto primerjajo možgane s strojno opremo in um s programsko opremo. Toda program so zgolj informacije in načeloma ni razloga, da bi morale biti informacije o zavesti nujno kodirane v nevrone. Projekt Human Connectome, ki ga je leta 2009 začel Nacionalni inštitut za zdravje ZDA, opisujejo kot »ambiciozen projekt preslikave nevronskih poti, na katerih temeljijo človeški možgani.« Če bi lahko te poti v celoti preslikali in prevedli v digitalno obliko, bi podatke lahko prenesli na računalnik, kjer bi lahko živeli v nedogled. Zakaj bi nekdo želel, da njegovi možgani živijo v nedolged, je drugo vprašanje. Oziroma zakaj se je človek odrekel temu, da ima vest? Verjetno zato, ker to moti tiste, ki neutrudno ropajo, kradejo in lažejo.
Zaradi interneta nam ni treba več obiskovati krajev, kot so banke, pošte in kinodvorane, piše Kirsch. Koronavirus je ta trend še močno spodbudil. Med tem, ko se naš fizični svet zmanjšuje v prizadevanju, da bi se izognili covid-19, se je za marsikoga virtualni svet zaradi nujnosti razbohotil. V bližnji prihodnosti se bodo mnogi udeležili virtualnih šol, maš v virtualnih cerkvah in se družili na virtualnih zabavah. In zgodovina interneta kaže, da ko se stvari enkrat premaknejo na splet, se le redko premaknejo nazaj, ugotavlja novinar. Dopustiti pa si moramo razmislek, zakaj obstaja tako silovit interes, da se ljudje odtujijo drug od drugega? V imenu varnosti in zdravja? Zakaj potem takoj ne ustavijo vseh vojn in izkoriščanja, če jih tako neskončno skrbi, da ne bi kdo zbolel in umrl?
Seveda sta bogastvo in moč vedno nudila varovalo pred življenjskimi tveganji, komentira Kirsch. Transhumanistični scenarij ne odpravlja neznosnega podrejanja ljudi. Z razliko, da bodo nekateri zasužnjeni doma pred zaslonom, drugi pa na cestah. Razlike med delavskim razredom so majhne, neskončno pa so se povečale med nami in tistimi, ki s pomočjo tehnologije vladajo gospodarstvu. Kako pa živijo oni, ne vemo, ker jih nihče ne nadzoruje. Se je kdo vprašal, kje se sonči Bill Gates z družino? Novinar Wall Street Journala na koncu pisanja o transhumanizmu zasluti resnico: »Nadčloveška prihodnost, v kateri je smrt neobvezna, se lahko za nekatere sliši kot raj, toda lahko bi se izkazala tudi kot nekaj hujšega od smrti.«
