Kaj pa nerazočarane gospodinje?
Tradicionalne gospodinje so podobno radikalizirane kot ženske v Islamski državi, je zapisala Julia Ebner za The Times. Primerjati žensko, ki dela doma, ima volilno pravico in lahko vozi avto, je izobražena ter odloča o sebi, z delom terorističnih enot ISIS, ki režejo glave, je posplošitev, ki dodatno oddaljuje feminizem od večine žensk. Helen Buyinski meni, da je udrihanje po sodobnih gospodinjah zgrešeno: »Zahtevati od ženske, da ne sme ostati doma z otroki in prati nogavice svojega moža, mora pa hrepeneti po stresnem 40-urnem delavniku in se grebsti za kariero, je pravzaprav patriarhalno zatiranje žensk v 21. stoletja.« Oziroma, piše Buyinski, spet drugi diktirajo, kaj si ženska sploh sme želeti. V preteklosti so ji v glavo kričali župniki, zdaj ji še »napredne« feministke.
Gospodinja je naslov znamenite študije Ann Oakley, ki je izšla pred 45 leti in govori o tem, da je delo žensk doma necenjeno in neplačano. Oakley ugotavlja, da je treba delo žensk doma zmanjšati na minimum ali pa se mu v celoti upreti. Razumljivo v razmerah, kjer je delo doma neprostovoljna kazen za žensko. Vendar, kaj danes čaka žensko izven »nočne more gospodinjstva«? Oakley je pisala, da je vse, kar zunaj gospodinjskega »vznemirljivo«. Vendar žal ni tako. Sodobni trg dela se je izkazal za ženske neprijazen in če je bila prej ženska »sužnja« gospodinjskih opravil, je postala »deklica z vse« pogosto psihopatskih nadrejenih. Doma pa jo je čakala še vedno večina gospodinjskih opravkov. Številne ženske niso zmogle pritiskov dela na vseh straneh. Pa ne le ženske. Tudi moški. Ne želijo več hoditi čez trupla kolegov in kolegic, da bodo »dosegali uspehe«, če se potem z gnusom zazrejo sebi v obraz. Vse večje je število ljudi, ki opuščajo stresna delovna mesta in ostajajo doma: vrtnarijo, skrbijo za dom, skušajo izboljšati družinske dohodke s hobiji in ročnimi deli.
Winter Oak, neodvisni spletni portal, ugotavlja, da je že sama zamisel, da si moramo pravico do življenja »zaslužiti« s tem, da razprodajamo svojo energijo najboljšemu ponudniku, zgrešena. So zato evropske države pobijale staroselce, ki so živeli v skladu z naravo, brez tega, da bi na vsak list, drevo ali žival, nalepili ceno?
Koliko pa stane življenje? Koliko stane objem matere, ki ni zlomljena zaradi poniževanja v službi? Koliko je vredna spodbuda očeta, ki ni na nikoli končanih sestankih, izžet in razočaran? Bližine ni mogoče kupiti. Nikjer se ne prodaja.
Kriče se ponujajo »zabave«, »doživetja« in pornografija. To se lahko kupi, ampak od tega se rušijo notranji stebri človeka, ki se ne more oprijeti ničesar, objema pa nima. Ker nikjer ni nikogar, vsi hitrijo, da zadovoljijo diktaturo potrošnje.
Kako presunljivo je orisal drvenje sodobnega človeka pisatelj in partizan Tone Svetina, ki je kredite in omamo potrošništva primerjal z alkoholom, ki so ga ameriškim staroselcem ponujali Britanci. Pozaba je uničenje.
Kaj je ženska? Je vihtenje s kuhalnico, rojevanje, zapeljiv smeh, jok, vodenje Univerze, pisanje simfonije? Vse ali nič od tega. Ženska je simfonija svojega življenja in naj poje in pleše v taktu, ki ga zmore in si ga želi. Vsakdo ni dovolj močan ali sposoben, da prenese trenutno klanje na trgu dela. Si zaradi tega ne zasluži živeti, kot izbere? Tako doma pripravljeno kosilo kot poslovna večerja imata vrednost. Velika večina žensk si želi združevati delo izven doma z družinskim življenjem, ker jim to daje smisel in veselje. Vendar vsaka naj izbere sama. Tudi vsak moški naj izbere sam.
Včasih se zdi, da želimo zatreti edino zares zeleno ekonomijo – življenje od dela rok in radodarnosti vrhunskega znanja. Smo v hitenju izpustili, kar nas gradi? Najtežji poklic tega življenja je ostati človek. Nima cene.
Podpite neodvisni medij Zdravo Slovenija, ki je vsem brezplačno dostopen. Že 1 evro je velika donacija (kliknite tukaj). Vaša pomoč je zelo dragocena.
Foto: Vir
