Dekle z vrečko izrezanih kravjih oči

Piše: Ksenija Vesenjak, Domačija Koki

Pred več kot dvajsetimi leti smo v srednji šoli pri uri biologije dobili nalogo, da ob spoznavanju seciranja kot metode raziskovanja prinesemo vsak en predmet. Lahko list, lahko korenino, las, karkoli. Ideja mi je bila grozno všeč. Ko sem razmišljala, s kakšno idejo bi lahko bila nekaj posebnega, da bi bil projekt pa res zabaven in poučen, mi je prišlo na misel, da za seciranje prinesem oko. Idejo sem predstavila učiteljici biologije.

Zdi se mi, da me je malo čudno pogledala, kajti ideja, da seciramo oko, je prišla iz ust precej nežnega dekleta svetlih in dolgih las. Vendar se ji je zdela ideja dobra.
Naslednje moje vprašanje je bilo, kje dobiti oko. In čigavo oko seveda.
Ah, tudi tukaj mi ni manjkalo idej. Klavnica! Saj vsak dan koljejo tam. Verjetno sem učiteljico že drugič osupnila, ko sem ponosno dejala, da bom poklicala tja in vse sama uredila. Samo naj mi dovoli izpeljati projekt. Učiteljica je rekla »da«, jaz pa sem šla v akcijo!

Poklicala sem v mariborsko klavnico, razložila, kakšen projekt imam, da potrebujem več očes neke živali pač, da bomo vsi v razredu secirali oko. Naj mi povejo, kdaj in kam pridem ponje. Gospa na recepciji klavnice mi je dejala, da lahko že naslednje jutro.

Tako sem naslednje jutro, še preden je sonce vzšlo, stala z vrečko, kamor bom dala kravja očesa, ta so baje najbolj primerna, na recepciji klavnice. Gospa je rekla, da je treba še čisto malo počakati, da ravno koljejo, da jih prinesejo delavci vsak hip.

Bila je stotinka sekunde, morda še manj, v kateri me je prešinilo, da nekaj ni prav. Od daleč sem videla zelen tovornjak, poln živali. Glasno so se drle, mukale, prestopale. Odmaknila sem pogled.

Že v naslednjem trenutku sem se razveselila delavca, ki je k meni korakal s polno vrečo očes! Opravičil se je, da so še topla, da imajo okoli zrkla še malo maščevja, ampak da glede na projekt, bo že v redu! Bomo tudi to verjetno lahko kaj hitro porabili.

Verjetno, ali pa tudi ne, me je tudi on pogledal malo postrani. Ne vidi človek vsak dan, da na prvi pogled tako milo dekle z vso vnemo in pristnim veseljem v roke vzame vrečo še toplih kravjih oči, ki mestoma morda še trzajo, in se mu z nasmehom zahvali.

Morda se je vprašal, kaj je prignalo to dušo na tako krut kraj. Morda pa tudi ne. Potem je odšel nazaj, svojo pot. V klavnico. K svojemu krvavemu delu. Nekdo ga pač mora opraviti, tudi zato, da lahko dijakinje, kot sem jaz, v razredu zablestijo z izvirnimi idejami. Naj sijejo projekti. Zmagajo najboljši. Ideja seciranja je bila zame genialna. Kaj so si o meni takrat mislili sošolci in sošolke, če se sploh še spomnijo, ne vem. Jaz sem se počutila zmagovalno.

Danes, 20 let kasneje se z veliko grozo v očeh in stisko v srcu in telesu, ki v sleherni kapilari pripada boju zoper krivice živalim, sprašujem, kdo za vraga je bilo to dekle, da je s takšno surovostjo v sebi bilo sposobno nečesa tako krutega.? Trajalo je vrsto let, da sem dojela in sprejela, da sem bila točno to dekle sama. Ne le bila, še vedno sem. Kajti v vsakem od nas živita dve plati. Vsi imamo dva obraza. Živi preprosto tisti, ki ga hranimo in ohranjamo pri življenju. Kateri obraz je pravi? Zakaj danes nisem živinorejka, verjetno bi bila z vsem znanjem o živalih še celo uspešna, in ne nekdo, ki ljubi živali in jim pomaga na vsakem koraku?

Kadar svoja dejanja presojamo skozi oči drugih, bodisi staršev, bratov, predsednika, če hočete, skozi oči ljudi, sodobne družbe torej, nas bo gnala želja po dokazovanju, premagovanju šibkega sočutja v nas. Vleče nas želja po zmagi, ne nazadnje bogastvu. Okoli vratu bomo prostovoljno in s svobodno voljo sprejeli zlato verižico in jo ponosno razkazovali vsem, ki nam bodo ploskali in nas spodbujali v še in še več. Ljubili bomo krave, oh, seveda, pa še kako! Ampak na koncu jih bomo pobili. In občutili zmagoslavje ob številkah, ki se bodo zavrtele ob prodaji njihovih zasužnjenih teles.

Ker smo se že davno odločili, da tiste naše druge narave, ki živi v nas, našega drugega obraza, ki je poln sočutja, ne želimo gledati in videti! Saj ne želimo videti niti sebe. Vprašanje, če sploh imamo radi samega sebe, kako bi potem imeli lahko radi nekoga, ki nas resnično ljubi v najlepšem delu naše duše?

Kadar pa svoja dejanja presojamo v luči nečesa višjega, kar presega meje fizične minljivosti, takrat je slika povsem drugačna, naša dejanja so povsem drugačna. Sijemo v ljubezni. Najprej v ljubezni do samega sebe in potem v ljubezni do drugih. Kadar v vsem okoli sebe prepoznaš ljubezen, komu boš pravzaprav sploh lahko storil kaj žalega? Je, kot bi ubil del svoje duše, tisti najlepši, najbolj nežen del svoje duše, ki si prizadeva za pravičnost, poštenost, iskrenost. Spoštuje naravo in njene zakonitosti. Ve, da ni človek center sveta, ampak del njega. Del nečesa mnogo višjega, ki prepoznava.

Pretekli teden sem si ogledala sijajni dokumentarec o Roku Petroviču, ki se je že poslovil. V njem je bila misel, po kateri je živel in gre nekako takole:

»Človek naj se vsak dan pogleda v ogledalo. Tam je pravi sodnik. Vsak dan mora biti zadovoljen s tem, kar vidi tam. S svojim obrazom. Pravim obrazom.«

Naj živi in zasije naš pravi obraz!

ZA REŠENE ŽIVALI, ki živijo na Domačiji KOKI, lahko prispevate TUKAJ.

Foto: Tadej Gudan