Slavoj Žižek, nevarni mislec?
Avtor: Diego Fusaro, italijanski filozof Prevod: Črt Tavš
Filozof Slavoj Žižek je bil gost v oddaji Che tempo che fa, ki jo je vodil Fabio Fazio. Na tem mestu ni zanimivo razpravljati o oddaji kot taki, o kateri bi poleg tega lahko še marsikaj rekli. Na kratko, Fazijeva oddaja je v glavnem televizijski ekvivalent dnevnika La Repubblica, ki je prostor reprodukcije politično korektnega in ideologije zakonite pravice obstoječega.
Seveda, gre za dogodek, ki ima vrednost po Heglu, pa je vendar neznan. Tega tudi ne nameravam obravnavati in niti kako Fazijeva oddaja služi za ideološko pomiritev preprostih ljudi, za levo usmerjeni razred, ki vztraja na politično korektnem, proti buržoaziji in za ultra-kapitalistične levice, ki so sovražnice vsake možne ideološke tvorbe, ki bi se lahko zoperstavile prevladujočemu kapitalu.
In vendar, treba je izhajati iz dejstva, da so vabljeni, v pomirjujočo in udobno dnevno sobo Fazijeve oddaje, vedno in samo gostje prej omenjenega prepričanja. Zakaj torej povabiti neregularnega filozofa Slavoja Žižka, tistega, ki ni nikoli zanikal Marxovega imena in ki je v zadnjem času celo zahteval, da se rehabilitira Hegel, ki je absolutno najbolj disonančen avtor glede na zmagovito globalizacijo (v zvezi s tem glej Žižkovo delo, Meno di niente, Ponte Alle Grazie 2013). Ali je pozorna cenzura prevladujoče ideologije to prezrla? Ali ni morda možno, da je disident Žižek bolj umeščen v sedanji prevladujoči red, kot si lahko predstavljamo?
Osebno sem prepričan, da je ta drugi odgovor pravilen. Na kratko bom poskušal razložiti, zakaj. Pred tem poudarjam, da Žižek, že samo zato, ker je postavil Hegla in Marxa v središče svojega govora, ostaja velikan glede na naše klovne v postmoderni omaki, analitične mislece brez zgodovinskega dojemanja, pse čuvaje neoliberalnega reda in še tiste, ki so po letu 1989 boleče spremenili marksistično dialektiko v nove oblike misli, združljive z duhom časa.
Izhajajoč iz prodornega opazovanja Costanza Prevea, bi rad sledil opredelitvi, s katero je Žižkovo misel predstavila ameriška revija za politiko in umetnost The New Republic: "najnevarnejši mislec Zahoda". Paradoks je očiten: zakaj bi morala kultura mainstreama, ki jo kapilarno upravlja kapital in katere sestavni del sta The New Republic in Che tempo che fa, nameniti prvorazredni termin mislecu disidentu, ki se bori proti njihovemu svetu?
Skratka, moja teza je naslednja. Medijski uspeh, ki je vztrajno naklonjen mislecem, ki s svojimi razmišljanji, tako kot Žižek, očitno utelešajo najbolj radikalno nasprotovanje proizvodnemu sistemu, je mogoče razložiti z dejstvom, da v resnici, po pozorni in temeljiti analizi, taki misleci s svojo kritiko predstavljajo idealno poveličevanje prevladujočega sistema. Toliko bolj učinkovito, kar sicer prikrivajo, v primerjavi z novodobnimi apologijami, ki ga vodijo tisti, ki to resničnost poveličujejo kot najboljše od vseh možnih svetov.
Navsezadnje je tu skrivnost Žižkovega globalnega uspeha. Njegova ideološka funkcija, na videz opozicijska, je nepogrešljivo pomirjujoča. Žižek si prevzame nalogo kritike, da bi jo razvrednotil, udomačil. Naposled ponovi preizkušeno shemo nespremenljivosti obstoječega. In to v obliki uprizarjanja (v primeru Žižka, tudi zelo razbijajoče in postmoderne) kritike in sporočila Marxa. Na splošno gledano Žižek v samem dejanju, s katerim nenehno obravnava Marxa in Hegla, ne dela nič drugega, kot da ju razvrednoti in ju predstavlja v postmoderni omaki, kot neškodljiva in dejansko kot sestavini kapitalistične proizvodnje. Z uporabo Žižkovih besed proti Žižku sta Marx in Hegel »brez kofeina«, torej prikrajšana za svojo opozicijsko vrednost glede na logiko planetarne odtujenosti (Marx) in na kapitalistični duh živalskega kraljestva (Hegel).
Pri izvajanju kritike, ki jo je že od nekdaj presnovil tržni kozmos, Žižek, neustavljivi hujskač obstoječe družbe, opravlja vedno in samo isto posredno apologetično funkcijo. Njegova udomačena kritika, ki je povsem vključena v tokokroge sklopov organizirane manipulacije, prikriva svojo praznoverno lastnost glede na kritiko, ki ni sprejemljiva za sedanji prevladujoči red.
Vprašajte se, zakaj je bil Žižek povabljen na oddajo Che tempo che fa in zakaj Costanza Preveja niso nikoli gostili. In dobili boste odgovor na dilemo. Številni kritiki sedanjosti dopuščajo prikazovanje monoteizma trga kot mehkega, permisivnega in odprtega za vsako prakso izpodbijanja. Skupaj, s sokrivim udejstvovanjem kulturne industrije, nasičita medijski prostor za možnosti izpodbijanja in omogočata nevidno utišanje izvirnih neprilagodljivih kritik, ki dosledno vodijo v program revolucioniranja obstoječega.
Samo tako se lahko obrazloži paradoks medijske slave mislecev, ki ga sam produkcijski sistem promovira urbi et orbi in ki jih z oglaševalskim slogom definira kot "najnevarnejše Zahodu”. Prav zaradi tega nevtralizira razmišljanje, če ne za druge, za javno mnenje, o dejanski proti sistemski kritiki. Na ta način k javnemu mnenju in univerzitetni kulturi prihajajo samo neškodljive in sistemu celostne ideje, a pretihotapljene kot absolutno najbolj "nevarne". Tako ustvarjajo iluzijo, da sovpadajo z največjo možno kritiko.
Dokaz je, da danes edine resnično "nevarne" ideje, torej nezdružljive s post-meščanskim in ultra-kapitalističnim Zeitgeistom, sovpadajo s popolnim okrevanjem nacionalne suverenosti (ekonomske, politične, kulturne, vojaške) kot nujen korak za ustvarjanje univerzalne emancipacije (proti zločinski evrokratski nočni mori), z dejansko de-globalizacijo in geopolitično preusmeritvijo proti univerzalni monarhiji. O vsem tem v Žižkovem delu seveda ni sledu. Ko se giblje znotraj okvirov politično korektnega, ki ga je postavil sistem, Žižek kritizira sedanjost s toni, ki bolj, ko se zdijo radikalni, bolj krepijo oblast, ki slavi samo sebe kot ne-presegajočo in demokratično. Kako dolgo bo moralo vse to trajati?
ZDRAVJE, KAKOVOST in UDOBJE - preizkusite izdelke ZELENE TRGOVINE.
