Divji orožarski bazar
Piše: Dejan Pestotnik
V Ljubljani se je ta teden zgodil rop trgovine z orožjem. Ukradenih 50 kosov orožja v okvirni vrednosti 30.000 evrov. Mediji so ga predstavili kot »filmski rop«, navedli kup nepravilnosti v trgovini, neprimerne stene (salonitke), alarm ob vključenih senzorjih gibanja se ni aktiviral, roparji so v trgovino vstopili skozi streho, odvečno embalažo so zmetali kar v Ljubljanico. Prodajalka o ropu ni vedela nič, saj je bila v času akcije na bolniški. »Z inšpektorata, ki deluje pod ministrstvom za notranje zadeve in je pristojen za pregled in podelitev varnostnega certifikata, potrebnega za obratovanje takšne trgovine, so sporočili, da ima oropano podjetje vsa potrebna dovoljenja za prodajo orožja.«
Oktobra 2018 so v Nemčiji Slovenski vojski (SV) s tovornjaka ukradli približno 1000 kosov streliva. Tovor je bil namenjen pripadnikom Slovenske vojske v okviru misije zveze NATO v Maliju. Voznika, vojaka SV, sta tovornjak parkirala na nezavarovanem parkirnem prostoru pred hotelom, kjer sta zvečer, po dolgi poti legla k zasluženemu počitku. V tem primeru se je stroka čudila in opozarjala na sistemsko malomarnost. Kako se je lahko kaj takega zgodilo? Za transport orožja in streliva veljajo striktno določeni postopki. »Transport med zavezniškimi državami, znotraj EU in zveze Nato, je dokaj tekoč. Na državi sami pa je, da takšen transport izvede. Ob tem ni spremstva države gostiteljice. Mimogrede, tudi transporti orožja čez Slovenijo so zelo pogosti. Nemci, Avstrijci in drugi zavezniki skozi Slovenijo na Balkan redno pošiljajo svoje orožje.«
Navedeni roparski primer, star več kot 3 mesece je še vedno nepojasnjen (!). Ali vsaj nam, državljanom RS nepojasnjen.
Slovenija je država s kratko, a vendar pestro zgodovino »akcijskih filmov« ropanja, prekupčevanja, švercanja, prodaje in koruptivnih nakupov orožja. Vse od samostojnosti lepe, mirne države, ko smo se še iluzorno pogovarjali o demilitarizirani družbi, so se v zakulisju politike in ostalih nam nevidnih združb izvajali hiper donosni orožarski posli. Naši politiki in biznismeni so prodajali orožje državam na Balkanu, »braniteljskim« vojskam in združbam, udeleženim v krvavi, genocidni vojni, kljub mednarodnemu embargu na prodajo orožja za države, udeležene v vojni. Ti posli prav tako niso do danes natančno pojasnjeni; kdo, koliko, kje je denar, kako, komu? Prav tako je Slovenija izjemno priljubljena in frekventna država za tihotapljenje orožja, pri čemer nas “odlikuje” geostrateški položaj države. Ležimo na Balkanski poti, po kateri orožje potuje iz držav Bližnjega vzhoda in Balkanskih držav proti zahodu Evrope. Slovenija je predvsem tranzitna država, le v omejenem obsegu ciljna, vsekakor pa ključna za izvajanje nelegalnih orožarskih poslov.
V Sloveniji je trenutno registriranih 83 trgovin z orožjem in po nekaterih podatkih oboroženih več kot 40.000 civilnih oseb. Ob tem »civilni orožarski arsenal predstavlja nekaj deset športnih in lovskih društev. Presodite sami, kaj to pomeni v primerjavi z ubogo Slovensko vojsko, ki ne premore primernih kadrov, opreme, tehnologije, strokovnjakov, kaj šele primerne obutve. Ne gre zanemariti tudi umorov in ubojev s smrtonosnimi igračami. In to vse, kljub izjemno strogi zakonodaji v RS.
In za konec. Minister za obrambo Karel Erjavec, ki je na tem položaju že »filmsko« že drugič, je v prvem mandatu na tem položaju zakuhal »primer Patria«. Zdaj se mu je takoj po nastopu mandata dogaja nadležno ropanje tovornjakov in trgovin z orožjem, vmes so se mu zgodile še »kante za smeti« (Minister za okolje in prostor) in arbitražni škandal s Hrvaško (Minister za zunanje zadeve). Zakaj se čudi, da upokojenci več nimajo radi? Predsednik države, vrhovni poveljnik Slovenske vojske, Borut Pahor prav tako na najbolj odgovornih funkcijah v obdobju hudih »akcijskih filmov« pa pravi, da ne bo igral lika moralne avtoritete.
Lahko smo upravičeno zaskrbljeni, nad dejstvom, da je Slovenija v resnici divji orožarski bazar, kjer prodaja, nakupi, šverc, podkupovanje, transportiranje, prekupčevanje, ropanje … potekajo kot po maslu. Slovenija ni Balkan. Slovenija je mladostniški, na pol pismeni, neodgovorni, a vseeno ljubek ulični razbojnik, s pozlačeno verigo okoli vratu, ponarejenim Rolexom, v službi nedotakljivega mafijskega šefa, ki ga v svojem zatohlem salonu temne demokracije sprejme in mu ponudi viski z ledom šele, ko opravi svoj posel: »You did a good job!« Zagotovo bomo imeli priložnost spremljati nadaljevanje te filmske franšize.
Foto: War Dogs
