Pravi obraz ZDA: plastika ali beda
Nobenega veselja, zadoščenja ali privoščljivosti ne občutim, ko to pišem. Le skrajno grenkobo ob obrazu, ki ga Združene države Amerike ne morejo več skriti za hollywoodskimi paradami in zlaganimi akcijami svoje »demokracije« ali »feminizma« ali »življenja temnopoltih«.
V Ameriki so ustoličili klan Kardashian, kjer si družinski člani, večinoma članice, uničujejo ustnice s silikonom, tudi prsi in zadnjice ali si spremenijo spol. Omejitev ni. Če želijo otroka, ga naročijo. Ko se utrudijo, naj rojevajo drugi. Podjetnice Kardashian so brez dneva in sekunde tehtnega ali koristnega dela, postale ne le milijonarke, temveč milijarderke. V ZDA je pačenje na Instagramu hipnotiziralo mase ljudi. Kako je to možno? Ker je njihova realnost tako peklenska. Takšna, da ameriški učitelji prodajajo krvno plazmo, da preživijo, kjer odpirajo nočne vrtce, ker povprečna oseba z eno službo sploh ne preživi in ne nazadnje, kjer te brezdomec vojni veteran tiho prosi le, če lahko umre na pločniku pred tvojo hišo. S tumorjem na obrazu, polnem črvov – sredi države obilja, vojaške in gospodarske velesile, je okostnjak na pločniku realnost.
Nihče nikoli ne more biti ob tem brezbrižen. Amerika je pokazala svoj propadajoči obraz tudi povprečnemu človeku. Prišla je na njegov dom. Kot kužna kuga je pljusknila na zastavo z zvezdami in programi, ki ne more sprati smradu po krivicah, propadu in bolečini ljudi. 41 milijonov ljudi v Ameriki je lačnih, medtem ko se njihova politika zgraža nad »nedemokratičnostjo« držav, ki bi jih radi okradli. Zase. Samo za Belo hišo. Lačni v ZDA so delavci, ki hodijo v službo, kjer povečujejo dobiček nedotakljivim mogulom »dežele sanj«. Še kaj? Lačnih je polovica študentov, ker so njihove šolnine in dolgovi tako visoki. Lačni hrane, ne cenene plastike v obliki hrane, ki jih dela bolne in brezoblične.
Če je ameriška politika tako umazana, pretkana in morilska, da je običajnemu človeku preveč ostudna ali strašljiva, da raje pogleda stran, večina zelo težko odvrne pogled od skrajnega trpljenja sočloveka. Ker ve, da če stopi čez umirajočega sočloveka kot čez kup plastike, s tem ne izda le osebe na tleh, izda človeka v sebi. Tudi če to stori, se v njem samem nekaj prelomi in ga boli, če le ima vest, torej, če je človek. Biti človek ni lahko ali samoumevno. Zahteva obraz, ki se obrne k trpljenju ali sreči in sodeluje, podpre ali se upre. Človek ni robot ali mrtva mehanska birokratska aparatura, ki se premika po asfaltiranih progah potrošništva. Človek gleda, se sprašuje in sočustvuje. Zato lahko ugotovimo, da je družbeni projekt, imenovan Združene države Amerike, ustvaril milijarderje in množice obupanih. Vmes so otoki znanja in kulture, na katere večina utapljajočih v neznanju in nemoči, ne more in ne zna.
Rada bi rekla: »Lahko noč Amerika!«. Ampak čas je, da se zbudijo.
Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.
