»Ne upam si deliti tvojih člankov«

»Ne upam si deliti tvojih člankov«, je rekel nekdo, ki je pošten, delaven, ne krade in si prizadeva, da ne škoduje drugim. Torej vesten državljan Slovenije, ki ga je strah deliti članke Zdravo Slovenija.

»Zakaj?«

»Imam kredite.«

Ali obsojam in ne razumem tega človeka? Tega človeka razumem in ga ne obsojam. To sem bila jaz. Veliko let. Preveč let. Delala sem to, kar se je pričakovalo od nekoga, ki naj bi bil »intelektualen«. Nisem delila »spornih« člankov, kaj če se bo dvignila kje kakšna obrv? Kaj če bom v očeh drugih zato manj? Zavržena, zasmehovana, poteptana. Nihče! Ker prisluhnem temu, kar je bolje preslišati. Pravijo, da je slabo za posel. Kakšen posel? Velik posel. V katerem ni prostora za male ljudi – za jaz in ti.

Potem sem ne le začela deliti takšnih člankov, ampak jih pisati. Torej, da ob pisanju ne mislim, kako bodo koristili moji karieri, ampak, če sporočajo tisto, kar se mi zdi spregledano, pomembno in zamolčano. Ob tem sem se ves čas trudila, da sem vestna, delavna in predana. Kljub temu da sem dosegala najvišje branosti, sem bila odpuščena. Nauk: Tisti, ki vas cenijo, vas cenijo, ne glede na to, kaj delite. Če pa se z vami ne strinjajo, vas bodo odvrgli, četudi jim koristite! Takšen je pogosto naš svet.

Spet druga oseba je rekla: »Bojim se odpreti tvoje članke. Raje ne vem, kaj se dogaja.« Tudi to je razumljivo. Krutosti in bedi nihče ne zre rad v obraz. Če bi bila sama mati v Jemnu, ki mi umira otrok na prsih od lakote, bi želela, da je njegovo truplo nevidno za oči sveta? Kaj bi želeli vi?

Zdaj, ko nosim drva, dovolj so suha, upam in manj škodljiva kot JEK Krško in TEŠ 6, se zavedam, da sem bila tudi oseba, ki je naročila nekoč taxi, da ji je pripeljal penino in cigarete. Zdi se kot drugo življenje. Zmajujem z glavo nad svojo neumnostjo in plitkostjo. Pet tisočkrat mi je žal takšnih stvari, a ne morem jih zanikati. Na drugi strani tudi vem, da je preživljati se iz rok v usta težko. Vem tudi za svojo notranjo praznino po razkošnih zabavah, ko sem imela občutek, da je čez srca ljudi ovita plastična folija. Kar jim je koristi, se jih zares ne dotakne. Hodijo z zabave na zabavo in skrbijo za svoj status. Ni smešno, ampak to je delo, ki zahteva veliko časa in energije. Vsi ti ljudje kljub temu imajo svoje notranje življenje, ki pa mu ne dajo prednosti pred kariero.

Strah je velik, ko v predlanskem modelu hlač in z obrabljenimi čevlji stojiš pred Hoferjem, kjer se zrcali tvoj »neuspeh«. Takrat vsakemu pade krona z glave. Strašno zaropota! Ampak šele takrat se vidi, če je kaj v glavi, ali je bila krona tista, ki je delala človeka. Hkati se pogosto prav skromen in pošten človek nehote prikloni veličini avtomobila, čeprav je v prtljažniku truplo. Česar ne bo izvedel nikoli, osramočen v svoji krušni skorji.

Tisti s predlanskim modelom hlač in tisti s čisto novim terencem in zagorelostjo z Maldivov, se moramo prej ali slej srečati sami s seboj in tam je zapisana resnica, ki ne prizanaša nikomur. Niso vsi, ki so skromni, plemeniti in niso vsi bogati naduti. Prenekateri berač je cesar zase in ni malo tistih, ki z zlato kartico v rokah ne spijo zaradi pristne skrbi. Delimo si človeško izkušnjo in različno gledamo na svet, vsak od nas pa ve, koliko mu pomeni svet okoli sebe – kolikor ga ljubi, točno toliko ljubi sebe.

Kaj pa naprej? Zakaj je tako težko? Ker resnica ni ena, ampak so najmanj tri. Od mame ena, druga od očeta in od otroka, je tri. Potem je ena resnica od negovalke, ki se trese od izčrpanosti, od medicinske sestre, ki jo tepe mož in tretja od zdravnika, ki ga sovražni nadrejeni in mu podtika napake. Kako strašen je posamezen stres! A negovalka bo videla lepo modro haljo sestre in ji zavidala, sestra bo občudovala rez zdravnika, ki je tako miren, ta pa bo mislil, da je njima lažje. Vsak v sebi bodo vsi. In potem pride nekdo zunanji, ki vidi bolnika na hodniku, ki iz postelje visi, pa ga prav tako boli, zakaj povezave med delom v bolnišnici ni. V naporu, ki presega jaz in ti, ki seže onkraj strahu, ki ga imamo pred drugimi, se morda dvigne zarja pogleda k resnici, ki pravi: “Pomagaj mi.”

Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.