Makedonija, ne daj se!
Kad si sam, kad je sve tuzno, ti se sjeti nje
Makedonija ti pruza ljubavi sve. (Time, legandarna jugoslovanska rock skupina)
»Makedonija ni država, treba jo je razdeliti med Bolgarijo in Kosovo«. To je uradno stališče Dana Rohrabacherja, ameriškega republikanca za albansko televizijo Vision Plus. Še več, ameriški politik meni, da je potrebno Makedonijo razbiti zaradi »miru na Balkanu« in ker se boji ruskega vpliva na tem področju.
Suverenost, samostojnost? Slaba šala.
»Mi smo krivi, ker smo se upirali, morali bi se podrediti ZDA in nihče nas ne bi napadal, živeli bi dobro!« Režiser in politični aktivist Boris Malagurski pravi, da ima zato na takšne srbske komentarje enostaven odgovor: »Makedonija«.
Malagurski navaja, da od začetka 90-ih let Makedonija sledi navodilom ameriške diplomacije, kot trdi, dosledno. Argumentira, da so v Makedoniji leta 2001 ameriški agentje priredili spopade s separatisti. Slednje so morali v Makedoniji ne le pomilostiti, ampak jim tudi zagotoviti pomembne državne položaje. Talala Xhaferija, ki je boril na strani teroristične skupine ONA, je bil namreč nastavljen kot minister obrambe. Ob tem poudarja, da je prebivalstvo Makedonije ekonomsko na tleh, mladi pa zapuščajo domovino. Malagurski meni, da sledenje ameriškim navodilom ni zagotovilo za boljše življenje, ker imajo ZDA zgolj lastne interese. Ob tem omenja nedavne nasilne dogodke v Makedoniji. Država je na robu brezvladja in kaosa. Spet!
Opozicija v Makedoniji, ki je izgubila parlamentarne volitve, je 27. aprila dejansko poskušala nasilno prevzeti oblast v državi z izbiranjem predsednika parlamenta na način, ki grobo krši procedure, navaja RBTH Slovenija. V znak protesta proti odločitvi imenovanja albanskega poslanca Talala Xhaferija za vodjo makedonskega sobranja so privrženci civilne iniciative Za enotno Makedonijo vdrle v zgradbo parlamenta v Skopju, protestno zasedli skupščinsko dvorano in napadli politike. Posledica izgredov je bilo več kot 100 poškodovanih politikov, varnostnikov in policistov.
»Uradni predstavniki EU so po vrsti evropskih držav in ZDA takoj čestitali novemu 'predsedniku parlamenta', bivšemu poveljniku proalbanske t. i. 'Narodnoosvobodilne vojske'. Tako čudna reakcija nedvoumno kaže, da gre za naprej načrtovan dogodek, prehodno usklajen s 'tujimi pokrovitelji' makedonske opozicije,« so prepričani na ruskem zunanjepolitičnem resorju, piše RBTH Slovenija.
Zgodovina bolečina
Makedonija ima svoje specifične težave po razpadu Jugoslavije, že zaradi imena. V zadnjem času pa je doživljala pritiske tudi zaradi množičnega navala beguncev na svoje meje. Vendar to ni glavna težava Makedonije, iz katere prihajajo te dni novice o krvavih izgredih med albansko in makedonsko politično strujo. Ve se, kjer se tepeta dva, tretji dobiček ima.
Še zdaleč niso etnične napetosti med makedonsko in albansko skupnostjo karkoli novega. Vrhunski in prav tako okrutni film Pred dežjem (Before the Rain, 1994) Milčeta Mančevskega priča o tem, da tudi najbolj nedolžne žrtve niso preveč za krvnike slepega nacionalizma.
Nacionalizem je hudičeva jama, v katero vsakič znova pada Balkan in tisti, ki znajo od tega potegniti korist, se tega zelo dobro zavedajo. Makedonija je dežela sonca, naravnih bogastev, z odličnim geostrateškim položajem, ki združuje Orient in Evropo.
Zato Boris Malagurski trdi, da le narod, ki se postavi za svoje lastne interese, lahko kaj dobi, s podreditvijo pa izgubi vse. Omeni tudi besedo, ki je zdaj tabuizirana: Jugoslavija. Le s povezovanjem, ugotavlja Malagurski, so namreč majhni narodi Balkana lahko uspešni.
Zlovešči Slovenci v Avstriji so kot Albanci v Makedoniji
Ob napetem dogajanju v Makedoniji si je avstrijski diplomat dr. Harald W. Kotschy omislil specifičen uvod v svoj članek, ki obravnava odnos med albansko in makedonsko etnično skupnostjo, in sicer kraj Globasnitz (Globasnica, kar ne navede) v Avstriji. Stanje v kraju opiše kot fikcijo leta 2017, ko se odvija kulturni teror Slovencev nad avstrijskimi državljani. Makedonijo svari, da jih bodo Albanci terorizirali tako kot Slovenci izvajajo nasilje nad avstrijskim načinom življenja. Kako si lahko poklicni diplomat privošči tako zavajajočo primerjavo z izpustitvijo vseh zgodovinskih dejstev, da so bili Slovenci v teh krajih že stoletja? Zakaj za sedanje stanje v Globasnici uporabi naziv fikcija, torej izmišljotina, čeprav je dvojezična? Zdi se, da za manipulacijo nič ni prenizko.
»Makedonija, ne daj se! A ne brani se z orožjem, združi se!«
Nostalgičen, naiven, obupen klic? Seveda, a ko enkrat mrtvi otroci ležijo po cestah, je obžalovanje pekel na zemlji. Mrtvi ne govorijo več nobenega jezika, prav tako ne njihove matere, ki rjovejo v neizbrisni bolečini nemega krika, ki nikoli ne neha odmevati: »Zakaj?«
Balkan ni Islandija, kulturno in etnično okolje je zapleteno in podpirati razkol je smrtonosno, dobesedno. Za opazovalce pa dobičkonosno. Vojna je poraz.
