Priznanje bankirja: Obveščevalne službe, pranje dolarjev in krvavi obredi
Ronaldu Bernard (1962) je bil uspešni nizozemski podjetnik s svojo modno znamko, trgovino z avtomobili ter izvozno-uvoznimi posli, ko je vstopil v svet visokih financ, torej naprednejšega trgovanja z delnicami in deleži na svetovnem trgu. Poslovni partner ga je kot analitika in trgovca povabil v novo poslovno okolje, ker je imel izrazito nadarjenost za upoštevanje bančnih pravil, kakor tudi za iskanje »inovativnih« idej, torej zvito izogibanje pravilom ali njihovo prilagajanje za višje dobičke.
V intervjuju z Irmo Schiffers je Bernard komentiral tudi lanskoletni škandal s Panamskimi dokumenti, označil ga je za »kikiriki«, torej postransko motnjo v novinarstvu, ki le deloma nakazuje, kaj se v svetu poslovnih financ dogaja, a s tem, da ne pokaže na bistvene finančne spletke. Nekdanji visoki bančnik ocenjuje, da globalno premoženje upravlja od 8000 do 8500 posameznikov, med katere si je tudi sam prizadeval priti, zaradi kopičenja premoženja in seveda družbenega ugleda.
Bernard poudari, da finančne elite pišejo pravila in jih zato tudi ustrezno prilagodijo položaju, ki jim ustreza. V intervjuju opisuje »pranje« iraških dolarjev v času ameriške invazije na Irak. Omeni, da so dobesedno s tovornjaki vozili denar v določeno nemško banko. Naloga njega in kolega pa je bila, da z veliko natančnostjo in z upoštevanjem pravil in omejitev, kljub vsemu pretvorbo iraških dolarjev v druge valute opravičita.
V svojem pričevanju opisuje tudi načrtno ustvarjeni padec italijanske lire, ob katerem so določeni »igralci« na finančnem trgu obogateli. Ne pozabi navesti, da so se s kolegi smejali na račun propadlega italijanskega podjetja, čeprav je lastnik naredil samomor in zapustil družino. Zaradi tako brezčutnega delovnega okolja pove, da je veliko njegovih kolegov posegalo po alkoholu ali drogah, da bi utišali svojo vest. Večina med njimi je zaradi takšnega načina življenja že pokojnih, doda v intervjuju.
Trenutek, ko se je zlomil - otroci
Jedro izpovedi Ronalda Bernarda je njegova prebujena vest, ob vstopu v svet visokih financ, mu je bilo obljubljeno, da bo obogatel, le če bo svojo vest zamrznil v hladilniku, ne na -18, temveč na -100 stopinj C. Takrat je menil, da je to povezano z načrtnimi igrami na finančnih trgih, ki z ljudmi in podjetji ter naravo ravnajo kot z manjvrednim blagom. Najhujše, kar ga je dokončno duševno zlomilo, je šele sledilo.
Bančnik je bil po prepričanju ateist, zato so mu bila vabila na obrede s krogov visokih financ, ki so bili označeni za satanistične, pravzaprav zabavna: »Tam je bila pijača in gole ženske, življenje na visoki nogi.« Imel je znanje iz psihologije in jasno razlago tega početja: »Negativnosti so v samem človeku, zato me ni nobena zunanja pojavnost plašila.«
Vse do takrat, ko je bil priča »zabavi«, ki je vključevala žrtvovanje otrok. Sledil je njegov psihični zlom in prebuditev vesti. Ob tem je nujno opozoriti, da so takšne »zabave« imeli visoki politiki kabineta Margaret Thatcher, kar je zdaj sodno in policijsko dokazano – posiljevali in ubijali so otroke iz sirotišnic. Na podobna kriminalna dejanja najhujših zlorab otrok je opozoril tudi WikiLeaks v času pred ameriškimi volitvami z objavo svežnja pošte bratov Podesta (#Pizzagate), ki po mnenju številnih raziskovalcev kaže na morilsko pedofilijo. Brata Podesta sta vpletena v finančne spletke in visoko politiko.
Nekdanji visoki bančnik omeni tudi povezavo med bankami, obveščevalnimi službami in tako imenovanimi terorističnimi organizacijami, ki se za potrebe bogatenja posameznikov povezujejo in delujejo enotno, čeprav je javnost prepričana, da gre za nasprotujoče si strani. Ob tem ne pozabi na vlogo medijev, ki zavajajo javnost z informacijami, ki jih finančni krogi navajajo za verodostojne.
Njegova izpoved potrjuje rek »follow the money«, torej, če slediš denarnim tokovom, izveš celotno zgodbo, kajti pot denarja razkiva celotno sliko upravljanja z ljudmi.
