»Hočemo rože, nočemo smradu farm in jemo zrezke, seveda!«

PIše: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

V Mariboru stoji klavnica pravzaprav skoraj sredi mesta. Odkar pomnim, večina prebivalcev meni, da bi jo morali že davno tega preseliti na obrobje. Seveda ljudje, ki bi objekt spravili daleč proč od oči, nimajo nič proti lično zapakiranim produktom iz teh istih živali. Le z živalmi nočejo imeti nič – dokler so žive!

Leta 2012 so prebivalci Podgrada odločno stopili skupaj z namenom, da preprečijo ponovni zagon prašičje farme v njihovem kraju. Proti oživitvi prašičereje so podpisali celo peticijo. Smrad in onesnaženje sta bila glavna razloga za odločen ne, ki so ga bili pripravljeni braniti z vsemi možnimi sredstvi.

Primorce je leta 2013 močno razburila puranja farma: »Z možem sva se preselila iz mesta na podeželje, da bi imela bolj zdravo okolje. Absurdno je, da zdaj, preden sušiva perilo, najprej preveriva zrak, če je tisti dan primeren za to opravilo,« je povedala Branka Humar za Primorske novice.

Smrad iz prašičjih, kurjih, puranjih ali račjih farm je neznosen, menijo ljudje: Naj bodo kjerkoli že, samo ne pred našimi očmi! Naj bodo daleč proč od teh naših lepih, skrbno negovanih krajev in hiš. S pelargonijami na oknih ali milijon zvončki, ki so zdaj bolj v modi. Supermarketi s pršutom in piščančjimi in puranjimi zrezki so seveda dovoljeni. Kaj dovoljeni, nujni!  

Kje naj sicer živijo svinje, predvsem pa, kako živijo živali, ni nikomur mar. Ampak nekje pač morajo preživeti tistih prvih mizernih šest mesecev prašiči, preden gredo v klavnice, kajne? In piščanci tistih svojih 40 dni?

Leta 2007 je moral lastnik petelina v neki italijanski vasi plačati kazen zaradi kikirikanja petelina. Sodišče je namreč prisluhnilo pritožbam jeznih sosedov, ki zaradi preglasnega kikirikanja ne morejo spati. Koliko slovenskih sosedov se grdo gleda po vaseh, ker kokoši »proste reje« uidejo čez plot, si drznejo posrati travo ali razbrskati zemjo? Seveda si mnogi življenja brez jajc nočejo predstavljati. Le kokoši nočejo videti. Zemlja pripada človeku in kokošja jajca. Ali kokošim ne pripada pravzaprav nič? Ob vseh teh pritožbah, ki jih ni malo, nihče od protestnikov v številnih krajih ni vegan. Zato se je res smiselno vprašati, ali se zavedamo, da živalski produkti niso plod dreves, ampak živali?

Živih bitij s svojimi potrebami, medsebojnimi odnosi, glasovi, veseljem, radostjo, bolečino in trpljenjem. Bolj nazornega primera sprevrženega odnosa človek – žival se ta hip težko spomnim. In to je nekaj, kar gre brez dlake na jeziku oporekati sodobnemu človeku. Nima odnosa in noče odnosa!

Prav je, da se zamislimo, če ne nad drugim, nad tem, kako pošteni smo do sebe in do živali, če njihovih teles ne želimo ne videti, ne slišati njihovih krikov, meso pa jesti trikrat na dan?

Na veliko zadovoljstvo mnogih krajanov, meščanov povsod po svetu, večina tako zelo čutečih živali vse svoje dni preživlja zaprta za rešetke, ne da bi kdaj videle sonce, začutile zemljo pod nogami, rile ali se grešno oglasile, da bi bili njihovi kriki slišani.

Če ne živite v njihovi neposredni bližini, sploh ne veste, da obstajajo. Ne poznate krikov, ko majhne pujse kastrirajo tako, da primejo sprednje noge, zadnje noge, v gobec kuhalnico, da se dretje ne sliši, pa na živo odrežejo jajca. Zato, da meso ne smrdi. Niti ne poznate stokanja krav, ko gredo teleta v svoj boks daleč proč od njih. Kdor ne živi v bližni kmetij, ničesar ne vidi.

S prstom kažemo na kmete, ki si drznejo v našem kraju omisliti farmo piščancev, bikov, prašičev. Na svojo odgovornost pri tem – ponudba je vezana na povpraševanje – pa nihče ne pomisli. Je to pošten odnos? Do živali? In če nam zanje ni mar, je to pošten odnos do živinorejcev? Opravljaj krvavi posel, vendar tako, da tega ne vidimo?