»Novi sužnji, ki se tega ne zavedajo«
Avtor prevoda: Črt Tavš
Diego Fusaro: "Sedaj vsi hvalijo humanitarni preobrat Evropske unije. Vendar za logiko, ki jo zasledujejo razni centri moči in ekonomsko prevladujoče države z Nemčijo na čelu, ni čisto nič humanitarnega. Nasprotno, povejmo kar odkrito, Evropska unija potrebuje migrante, potrebuje nove sužnje, da jih bo lahko neomejeno izkoriščala. Potrebuje tisto, kar je Marx v Kapitalu poimenoval rezervna industrijska armada brezposelnih, kar pomeni neskončna količina poceni delovne sile, brez pravic, brez razrednega zavedanja, brez nasprotujočih zahtevanj, pripravljena delati vse pod ceno. Tako je pripravljena zbiti stroške delovne sile in s tem prisiliti tudi italijanske, francoske, španske delavce, da delajo za 5 evrov na uro, za kar so prej prejemali 10 evrov. To je bistvo.
Nekoč, v času kolonizacije, smo podlo hodili v Afriko po sužnje. Plenili smo jih iz njihovega ozemlja in jih pripeljali v Evropo. Danes, tudi s sokrivdo retorike dobrotljivosti in enoumnega mišljenja, se sprenevedamo glede njihovih prihodov na delo k nam, z barkami. Vse to bi bilo zlahka prepoznavno, če ne bi bilo enoumnega mišljenja, politične korektnosti, organizirane manipulacije, ki orkestrira z milimetrsko natančnostjo naša mišljena in poročanja glavnih medijev.
V končni fazi je logika vedno ista. V ospredju imam retoriko dobrotljivosti, ki z besedami pravi, da želi sprejemati in integrirati, ki sočutno brani migrante in čisto slučajno nikoli z revolucionarnega vidika. V ozadju pa imamo vedno demonski obraz moči, ki kot vampir potrebuje novo kri in ima potrebo izkoriščati nova človeška trupla. Lahko bi še rekli, da imigracijo hočejo desnice, predstavnice kapitala, ki potrebujejo vedno nove sužnje, in jo ideološko zagovarjajo levice (imenujmo jih kar humanitarne levice), ki sočutno branijo migrante in globalizacijo so prevzele kot svojo ideologijo. Vendar je ideologija globalizacije ideologija gospodujočih, ki zmagujejo v razrednem boju vse od leta 1989. Globalizacija postavlja razredni boj na svetovno raven. Po svetu postavlja delo italijanskih, francoskih, nemških delavcev v konkurenčni odnos s kitajskimi delavci, ki so brez pravic, z afriškimi delavci, ki delajo med bombardiranjem, kar vse označuje zmago gospodujočega razreda.
Navsezadnje prevladujoče enoumno mišljenje se napaja z ideologijo »svetovnizma«, živi z globalizacijo. Celo priložnostno so po svoji podobi ustvarili antropološki profil človeka, ki imigrira. Človeka, ki mu je usojena pot čez morje, da si lahko poišče dostojno življenje. Pomislite na logiko nelogičnosti, s katero se ponuja našim mladim diplomantom iz Torina, Bologne, Rima pot čez morje v iskanju sreče. Mladi, ki so prisiljeni preseliti se v tujino, da bi v sidnejskih lokalih prali posodo, da bi bile blagajničarke v New Yorku. To je »lepota« globalizacije. To je bistvo.
To so izhodišča za ideološko prepoznavanje in razumevanje, da migranti niso naš sovražnik. Naš sovražnik je povsem nekaj drugega. Sovražnik ni tisti, ki trpi lakoto, ampak tisti, ki povzroča stradanje narodov. Sovražnik niso obupani ljudje, ampak tisti, ki je pahnil narode v obup. Sovražnik je tisti, ki bombardira narode in se potem pretvarja, da jih želi, z lažno humanitarnostjo, sprejeti. To je sovražnik.
Zaključujem s poslednjo izjavo. Sovražnik je finančni kapital. Kapital, ki nas prisili, da smo brez identitete in brez svobode. Novi sužnji, ki se tega ne zavedajo."
