»Srce kot švicarski sir«

Ne mine niti mesec dni, ko imamo novo tragedijo iz medicinskih krogov.

Smrti se dogajajo in medicina zato ni odgovorna, to je dejstvo. Umirajo nosečnice, otroci, nedonošenčki, stari in mladi. Vsi.

Resnična tragedija v Sloveniji je nedopusten odnos nekaterih zdravnikov do ljudi. Ampak ne do vseh ljudi. Do ljudi brez vez in poznanstev, do ljudi, ki se ne pišejo Cerar ali Janša, skratka nimajo »pomembnega« priimika. Do teh ljudi se tako obnašajo, ker se lahko.

To je že tretji zapis v le nekaj mesecih o tem, da so ljudje pripravljeni v javnost razgaliti svoje najhujše travme, ker so že razčlovečeni. Ker nimajo več upanja, ne dostojanstva, zaradi odnosa posameznih zdravnikov.

Se lahko za trenutek zamislimo nad tem? To ni Kmetija, to ni šov Slovenija ima talent, to je umiranje, krvavenje in totalna izguba zaupanja v odnos zdravnik in uporabnik.

Tega si ne moremo in ne smemo dovoliti. Brez medicine bomo namreč še hitreje in še bolj mučno umirali. Napredek v zdravljenju je eden izmed temeljev naše civilizacije. Na to računamo, temu verjamemo.

Kako lahko zdravnik za hudo bolnega otroka reče, da ima »srce kot švicarski sir«?

So to kakšne posebne gestapo metode? Je to črni humor? Je to načrtni psihološki teror staršev?

Veste, kaj pišejo mame pod takimi članki? Da otroke vozijo v Avstrijo, da bi zbežale na Hrvaško, da se bojijo, da bo spet kdo streljal. To pišejo v majhni zeleni državici, kjer ni vojne. Živimo v miru in trepetamo, če bomo kot navadni državljani na listi za zdravniško izživljanje, ko bomo v stiski ali bomo imeli srečo in bomo obravnavani tako kot uporabnik mora biti leta 2016?

Kam smo prišli, da je vstop v bolnišnico v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo kot ruska ruleta? Ali nas bodo poniževali, zasmehovali, ali bomo obravnavani kot ljudje. Kaj bo?

To, kar se dogaja in se je že zgodilo v slovenskih bolnicah, je pretreslo javnost.

Zaupanje je porušeno. Narediti moramo vse, da se zopet vzpostavi. Povejte mi, kakšna izjava o majhnem otroku je to: »Lahko jo popolnoma odklopimo in vam jo vrnemo kot rastlinico«.

Mislite, da bi zdravnik tako govorili z vsakimi starši ali je to rezervirano le za starše in otroke, ki »niso pomembni«?

Kakšna je psihološka slika osebe, ki tako govori o dveletnem otroku? Bi tako govoril o svojem otroku, svoji ženi ali mami?

Seveda ne!

Že pred leti sem napisala, da imamo v Sloveniji kastni sistem. Nikjer to ni bolj očitno kot pri medicinski obravnavi.

Upravičeni smo do človeškega odnosa s strani medicine in ga bomo tudi zahtevali. Moramo ga zahtevati. Spraševali bomo in iskali strokovne članke po spletu in klicali za drugo mnenje v tujino. Mi smo priče tega, kar se dogaja, to je naša dolžnost. Ob tem moramo tudi javno in poimensko pohvaliti vse, ki si v našem zdravstvu prizadevajo za empatijo. Ni jih malo in hvaležni smo jim!

Če kdo tega ne razume ima morda srce kot švicarski sir, ne tako polno lukenj, ampak tako hladno.