O Slovenkah, ki so dojile pujske in posiljevalcih iz Kölna
Naslovnica albuma glasbenice Tori Amos.
Ta teden so našli glave mrtvih prašičev na mestu gradnje islamskega kulturnega objekta v Ljubljani. Smrt, kri, poniževanje živali in ljudi v prestolnici države. Kaj se je zgodilo z nami?
“V Prekmurju so kmetice tudi dojile pujska, da je preživel.« Še danes se spomnim predavanja dr. Janeza Bogataja. Za uboj prašiča na slovenski kmetiji je uporabil besedo drama. Zadnji dan pred ubojem so se od živali nekdaj poslovili vsi družinski člani, se opravičili, ji dali enak obed kot sebi, jo morda celo povabili v hišo. Zavedali so se žrtve za njihovo preživetje. V tistih časih, ko ni bilo strojev, ko je bilo treba zemljo orati s plugom tudi brez pomoči živali, spravljati seno, sam kuriti, popravljati streho, hoditi peš dolge ure, prati na roke, nositi vodo iz potoka in tako dan za dnem. Naš kolektivni zgodovinski spomin je intenzivno fizično delo od zore do mraka, od rojstva do smrti. Poleg spoštovanja živali s katerimi so si delili življenjski prostor in usodo.
Na srečo imamo industrijske stroje, traktorje, kanalizacijo, elektriko in vodovod. Odnos do živali pa se je spremenil v enega največjih zločinov človeštva. Industrijska reja živali je zločin in trpljenje.
Od zločina nad živalmi nikoli ni daleč do zločina nad ljudmi. Zakaj krvava grožnja gradnji islamskega kulturnega središča? Ker gre za nerazumevanje verstev? Ali se ljudem zgolj ne ljubi prebrati, kdo prodaja orožje islamskim skrajnežem? Kdo je pospešil njihov vzpon na oblast? Kdo je zrušil vlade, ki so bile posvetne in so omogočale znosno sobivanje kristjanov, judov in muslimanov? Kdo, dragi Slovenec, draga Slovenka, ki mečeš glave ubitih živali z upanjem, da boš nekaj več? Si tragični skrunitelj svoje lastne tradicije, nespoštovanja živali in sebe z naivnostjo v globalni politiki. Kdo kuje dobičke od krvavih vojn v imenu skrajnežev na Bližnjem vzhodu?
Posiljevalci vseh kultur, narodov, ras in religij so enaki
Druga velika težava je nedavni posiljevalski napad na ženske v v Kölnu s strani muslimanskih beguncev.
Kriva je druga vera in druga kultura. Nas želijo na vse pretege prepričati. Mar res? Kakšna vera in kakšna kultura je bila prisotna, ko so Nemci posiljevali Slovanke in Judinje med drugo svetovno vojno?
So bili Nemci muslimani ali so evropski kristjani? Bila je vojna in sociopati so bili na delu. Kaj pa množična poslilstva ruske armade in ameriške vojske v povojni Nemčiji? So bili muslimani ali je bilo to maščevanje?
Kakšna vera in kakšna kultura je bila prisotna, ko so se dogajala posilstva med vojno po razpadu Jugoslavije? Bila je vojna in na delu so bili sociopati.
Kakšna vera in kakšna kultura je silila francoske pripadnike varnostnih sil Zduženih narodov, da so posiljevali otroke v Afriki?
Napad na ženske v Kölnu je vojna. Kakšna je odgovornost članic NATA za morijo tisočev otrok, žensk in moških na Bližnjem vzhodu?
Vojna s televizije je potrkala na naša vrata. Ne kultura ne vera, ne rasa – vojna. Ki ima samo en obraz, v njem se zrcalijo groza, trpljenje, smrt in uničenje. Univerzalna pošast. Smo jo gojili na svojih prsih?
Tu se utegne skrivati odgovor.
