Ljubi Slovenci in Slovenke!
Slovenski narod svojega ne daj, niti ne prodaj, a z ubogim deli. Tega prepoznaš, če srce imaš.
Strah se plazi v lesene skrinje z žitom. Kašče so ga polne. Zibelka izrezljanja se trese od strahu. Ali pesem slovenska zamira na ustih od sramu? Prišli so semkaj temnopolti žene in možje. Morda ajda ne bo več cvetela, ne hruška dehtela ali bo rman ovenel in kostanj prezgodaj odcvetel? Mar bomo, kar smo stoletja varovali, v pekel poslali? Oj, mati moja gorje, za slovensko dušo gre! Pravljica o beli kači, volneni natikači, topel gorski čaj in v češnje odet sončni maj. Vse lahko mine. A ne kar tako, tu je zlovešči GSO. Pa še TTIP nam EU porine, kot top nož v hrbet sredi zime.
Tako zdaj čutijo in pišejo, šepetajo ali godrnjajo, modri žene in možje. Najprej Turek nas je plašil, nato Avstrijec dušil, še Bruselj svoje je dodal, da bi Slovenec praznih žepov ostal. Sama krivica in gorka resnica.
Marsikdo doda, da zdaj taca vsak, čez našo imovino. Prav ima, našega človeka pa vsak lahko tepta! Njemu nihče ne postreže s tunino in jopico fino, če ga zebe ali če za jesti nima. Begunci mednarodna so naloga, za marsikoga od njih, tudi mi sirota uboga. Kruta je usoda naša, da pita država begunca, ne domačega junca. Človek bi pljunil na tla, a kaj, ko je še sline škoda.
Dobili smo domovino, da bi jo ljubili in gojili. Najprej je Cerkev svoje dobila. Ne človek mali, jaz in ti. Križu dobro se godi. A Slovenka ne reče nič, če je še tak hudič. Cerkev svoje ima, pa Slovenec gleda tiho, plaho v tla. Lahko si nagrabijo spomenikov domovine, še denarja na peharje, podjetij na vagone, šol in krožkov in palač na tone. Človek tiho je, kot Bog na križu. Kdaj bo raj za vekomaj?
Potem se je volilo. NATO vojaška je kupčija. Stane kot bolnic veliko število. Plačujemo in delamo za organizacijo silno, ki letala in bombe ima. Odvže jih in glej ga zlomka, Slovenija na vratih begunce ima. Nič ne bo, nič ne de, droni so svoje že naredili in ljudstvo strokrat bolj v beg spodbudili. Zdaj nočejo več tja, kjer NATO veselico smrti ima.
Potem še naše drage in naši dragi. Menedžerji si pravijo. Tudi vodje, direktorji in poslovodje. Slovenska mati jih je dojila, zemlja naša nahranila. Hudimana - kradejo za dva, kaj za dva, za stotisoče deklet bi dota se dobila, kar so oni odnesli in nikdar nazaj prinesli. Resda one niso več device, oni pa Deviške otoke dobro poznajo, saj tam bančne račune imajo. Slovensko sodstvo ne reče nič, pa ni mrtev ptič.
Kdo torej je, peklenšček, ki nas žge? Je treba gledati drugje, ne v medije, kjer z medom je podmazano in dolarji opasano. A gospoda so taka, da jim po domače »dol visi«, le da oni cekine imajo, mar jim je za navadno rajo.
Zaupajmo si, morda nam bodo breze zašepetale, bistri potek zapel, da ga islam vendar ne bo otel, da gorski veterc bo enak, če ne bomo drug drugemu sovrag.
Če res huda ura pride in namesto orglic brzostrelke bodo pele, gremo pač na planšarijo, na ljubi nam planinski zrak. Ali bomo begunci tudi mi, na poti v tujino, kjer bodo rekli, poglej, kaj ta ropoče, čudni jezik ima, mar ostal bi tam doma!
Slovenski narod svojega ne daj, niti ne prodaj, a z ubogim deli. Tega prepoznaš, če srce imaš.
Barva kože, je kot barva rože, vsaka dehti, če svobodno cveti.
