Moja muslimanska izkušnja

Pixabay

Doživela sem poizkus posilstva. V Casablanci.

Za našega priljubljenega profesorja sem šla iskat cigarete v trafiko, dva metra od hotelskega vhoda, ko je za mano prišel pijanec in me pritisnil ob steno. Izmuznila sem se in vpijoč hitro stekla do recepcije. V sekundi je bil zunaj lastnik s klofuto za nasilneža in čez nekaj minut mu je policija nadela lisice. Naslednji dan me so čakale sladice pred vrati hotelske sobe in opravičila družine, ki je vodila hotel. V prenekateri slovenski gostilni sem videla in doživela marsikaj podobnega, posledic pa za pijance ni bilo. Kaj šele deserta.

Maroko je bil moja druga izkušnja v muslimanskem svetu. Pred tem sem bila v Tuniziji, kjer sem potovala izven turističnih poti. Tam me je šokiral udarec starca na avtobusu. Imam namreč to sposobnost, da se po oblačilnem videzu takoj prilagodim okolju. Za osemnajstletno domačinko pa se ne spodobi, da se plazi po turistu, ki spi, kajne? To so namreč mislili, ko sem premikala takratnega fanta na nočni vožnji z lokalnim avtobusom.

Pravila vedenja v državi, kjer je večina islamske vere, mi kot mladenki nagnjeni h rokenrolu niso delovala kot strahotna. Ljudje se vedno znajdemo in komunikacija poteka na številnih ravneh. Izražanje osebnosti tudi. Hitro sem uvidela, da je celo rokenrol mlačen v primerjavi z etno glasbo, ki je zmožna popeljati v neslutene izkušnje. To je namen potovanj. Spoznavanje kulture, običajev in okusov izza močnika, žgancev, kislega zelja in jabolčnika. Našteto obožujem.

Družila sem se z Alžici v Parizu, ki so mi že pred dvema desetletjema povedali, da se počutijo kot drugorazredni državljani. Pila sem zelo zanič kavo s Pakistanci v Londonu, ki so me reševali hladu anglosaksonskega velemesta. Plesala sem s stotinami Kurdov v Kopenhagnu na zabavi, kjer je skakala cela dvorana brez kapljice alkohola. Kar pravzaprav ni nič takšnega. Čutiti na svojem hrbtu zabodene poglede svetlolasih Dancev, ko s kurdsko družino sediš na odeji sredi nacionalnega parka, pa je nekaj drugega. Ker si za njih tudi sam Drugi. Srkneš še malo čaja in ugrizneš v žafranov kruhek. Življenje je lepo.

Nazadnje me je očaral afganistanski taksist v New Jerseyu. Prej je bil pastir. Potrpežljivo je govoril o zasedbi svoje domovine in o tem, kako ga doživljajo v "deželi priložnosti":

»Niso slabi ljudje, Američani, rad jih imam. Ampak televizija jih vsak teden naščuva proti komu. Temu sledijo. Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem prej pazil ovce, videl več kot gospoda, ki jo vozim.«

Čeprav sem antropologinja, je ta zapis namenoma oseben in neakademski. Do bolečine je žalostno, ko v tretjem tisočletju nekateri mediji in posamezniki želijo muslimane in njihovo vero, ter način življenja, prikazati kot groteskni strip nasilja, zaostalosti in sovraštva. Kakšni so ti ljudje, ki so doživeli samo (!) to?

Islam je Čečenija in Indonezija, Sudan in Magreb, Iran in Tučija, Indija in Jemen. Berači in palače, nuklearni znanstveniki in pastirji. Med njimi je nešteto razlik. Kaj ima moja babica Rozalija kot predana katoličanka skupnega z Mehičanko Rosalio? Rožni venec. Živita pa povsem drugače. No, obe sta dobri po srcu in niti na kraj pameti jima ne pade, da bi sovražili muslimane. Zakaj? Ker jima modrost, starost in vojne, ki sta jih opazovali, govorita le eno – srce je treba imeti.

Dolgočasno, kajne? Tako priročno je v svetu odtujenosti, bede, družbenega propada, neenakosti in predvsem osebnih travm, imeti na voljo muslimane, ki so poosebljeno zlo. 

Ne izključujem, da gospodarjem vojne ne bo tudi tokrat uspelo ljudi zavajati. Da se bodo v imenu prerokov, ki skupaj molijo za mir, zopet poklali. Kaj je huje, plitki grobovi novorojenčkov v samostanih sredi Evrope ali smrt z razstrelivom? Pekel ima po moje samo ena vrata.

Ne strinjam se z akcijami, kot je bila tista, ko so ljudi in njihov sovražni govor do beguncev pribili na splet in svet.

Potrebujemo druženje. Stik. Izkušnjo. Ustrahovanje je pot do še več strahu. Če klavstrofobika zapreš v temno omaro ali mu tako izbiješ iz glave strah pred majhnimi temačnimi prostori?

Spominjam se sončne terase v Indiji, kjer me je presenetil muslimanski natakar, ki mi je za Božič položil cvetje okoli vratu: »Blagoslavjam vas za vaš praznik.«

 Sem že hotela reči: »Saj ni treba.«

 Pa sem bila tiho.

 Zdaj pa pravim na glas: »Tudi jaz vas, moji bratje in sestre.«

Najboljše sem prihranila za konec. V Oxfordu sem fizika, ki je tam na postdoktorskem študiju, prihaja pa iz Maroka, vprašala, če ugane iz katere države sem. Tišina.

"Gypsy?" se je končno opogumil.

Naj bi mu zamerila? Slovenija je moj dom, a povsod sem doma. Prav ima.