Zakonca Gates so navkljub njuni nestrokovnosti mediji postavili na vrh mnenjskih voditeljev pandemije. Ni skrivnost, da ju mediji potiskajo v ospredje, ker jim namenjata vrtoglave vsote »donacij«, kakor problematizira tudi Columbia Journalism Review.

Nedavni intervju z Melindo Gates v New York Timesu razkriva, da Fundacija Gates »ni predvidela ekonomskih posledic popolnega zapiranja družbe«, ki ga je na vso silo promovirala.

Milijarderjev ne zanima, kako se bo znašla mati samohranilka, ki ima doma dva šoloobvezna otroka in jo je delodajalec odpustil zaradi pomanjkanja dela. Otroka sta lačna, ne moreta nikamor, mati pa tone v depresijo in dolgove. To je »recept« za varovanje zdravja, ki ga ponujajo delničarji visoke tehnologije in farmacije, kot sta zakonca Gates. Njuno premoženje se je med pandemijo povečalo! Gospa Gates, tako trdi v intervjuju, meditira in joka zaradi revnih. Zlomljeno srce gospe Gates in njenega moža je nagrabilo dodatnih 20 milijard dolarjev med pandemijo. Če bi jih jih razdala za hrano in ogrevanje, vse te milijarde namreč, bi jo lahko precej manj bolelo srce. Ampak ne, njo bolj skrbijo »dezinformacije« kakor pravična porazdelitev bogastva.

Nedotakljivi privilegiji

Vsi podatki o karantenah kažejo, da gre za »rop stoletja«, ki si ga je korporativni razred privoščil na račun delavskega razreda. Tudi slovenska vlada si je privoščila brezčutni oglas o prednostih dela »na domu« z modnimi fotografijami bogate mlade družine, ki uživa zajtrk, medtem ima hčerka krono na glavi, se smeje in boža majhnega kužka. Poleg tega pa se v tem oglasu sredi decembra »idealna« mati vrti v kuhinji v oprijeti majici brez rokavov. Takšen oglas slovenske vlade o »prednostih karantene« je bolj reklama za Vogue in ne realnost slovenskih družin.

Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine pravi, da so ogroženim družinam s karanteno ubili duha. Tudi za ta zločin bi se moralo odgovarjati, kajneda? Da travmirani otroci sploh nimajo želja, ugotavlja Ogulinova. Potem je upati, da se zavedamo, kaj pomeni delavski razred izolirati v majhna stanovanja, otrokom onemogočiti šolanje in gibanje, staršem pa golo preživetje. Bogataši si zgradijo raje luksuzni bunker, ne le na eni, ampak na več lokacijah. Milijon dolarjev gor ali dol, se ne pozna na računu premožnih.

Oglas vladnih promotorjev je narejen za bogate družine, ki so verjetno odšle na vikend in imajo visok položaj v družbi, da brezskrbno uživajo v času, ko država tone v brezno in poležavajo pod rjuhami.

Od samega začetka je bilo jasno, da sta pandemiji dve: za bogate in za revne, vmes je pa prepad. Gates, ki zagovarja zaprtje družbe in gospodarstva mastno služi, medtem ko ljudje doma jokajo od groze in nemoči. Z zasebnimi letali se razred bogatašev prevaža od enega posestva in države na drugo, braz maske, ovir ali karantene. Promet z zasebnimi letali v ZDA se je povečal tudi za 172 %. Ne za poslovne sestanke, ampak za izlete v draga letovišča. Medtem ko jeseni v Avstraliji ogroženim nosečnicam niso dovolili čez regijske meje, so bili hollywoodski zvezdniki oproščeni karanetne. Izgubljena življenja dojenčkov delavskega razreda niso prioriteta. Le bogati poslovneži so izvzeti iz karantene, če potujejo. So bolj pomembni od drugih? Na primer tistih, ki mesece niso videli svojih starih staršev? Ne gre več za varnost ali pravičnost, temveč samo in zgolj status.

Seveda milijarderji, ki domnevno jokajo, dobro vedo, da je njihov namen zamenjati delavski razred z avtomati. Fundacije, kot je Gatesova pa prav gotovo tudi vedo, da je bilo zaradi karantene in posledične revščine 13 milijonov deklic prisiljenih v prezgodnje poroke, poleg tega, da so ostale brez izobrazbe.

Britanska kraljica, na primer, ne ve, kaj je agonija na 50 kvadratnih metrih, ker se sprehaja iz dvorca na grad in od tam v razkošen park. Tudi Richard Branson, milijarder ki se baha, da podpira ekologijo, je svoje delavce med pandemijo poslal na neplačan dopust, sam pa se je odpravil na svoj zasebni otok. Vendar prav tisti, ki živijo na račun davkoplačevalcev ali plenilskega kapitalizma, trdijo: »V pandemiji smo vsi skupaj.« Kruta resnica je, da še nikoli nismo bili tako zelo narazen.

Mimogrede, za New York so razkužilo za roke proizvajali zaporniki. Tistega za delavce, seveda. Drugim so roke umivali z vrtnicami. Ste dvomili?