Prgišče drobiža in Notre-Dame
Uzreti lepoto pariške katedrale Notre-Dame, pomeni izgubiti dih ob umetnosti in občutiti dotik stoletnega hlipanja množic in gorečih molitev med zmagami in pokoli, v katere je Evropa vpletala svoje sinove in hčere.
Vzvišena filigranska umetnina nas v drobnem hipu naše minljivosti poveže z generacijami kamnosekov, duhovščine, arhitektov, tesarjev, slikarjev, romarjev, gospode in revežev.
Na srečo francoska umetnina ni obsežneje uničena, kakor navaja RTV SLO. Lahko še ugotovimo v dobi brezdušne steklo-betonske arhitekture, da takšnih presežkov ne delamo več. Zakaj, je drugo vprašanje.
Plameni, ki goltajo neprecenljivi umetnostnozgodovinski dragulj, kot je Notre-Dame vzbujajo globoka čustva. Notre-Dame je več kot cerkev. Je katoliški simbol hrepenenja po večnosti. Vatikanske in strankarske politike to nikoli ni oviralo, da ne bi v nesreči videla svojih interesov. Izjave francoskega predsednika Macrona, ki so običajno polne prezira do stisk ljudi, zdaj pozivajo h skupni obnovi Notre-Dame. Nobenega sočutja pa Macron ne kaže ob tem, da francoska oblast oborožuje države, ki zločinsko napadajo Jemen.
Pariz in Francija dejansko gorita že mesece zaradi protestov rumenih jopičev. Ozračje se nenehno zaostruje in pritiski na neoliberalno vlado Macrona ne popuščajo. Zato francoskim oblastem nedvomno pride prav šušljanje, da se za požarom skriva napad rumenih jopičev ali islamski terorizem. Nihče ne kaže več s prstom na Macrona, čeprav je vprašanje, kako so v enem najbogatejših mest na svetu organizirali požarno varnost spomenika. Odgovornost Vatikana. Ter kako so organizirani gasilci. Odgovornost oblasti.
Najbogatejši Francoz Bernard Arnault bo prispeval 200 milijonov evrov, Henri Pinault in njegova soproga, hollywoodska zvezdnica Salma Hayek, pa sta obljubila 100 milijonov evrov za obnovo Notre-Dame. Ne pozabimo, od kod jim bogastvo. Od zelo nekrščanskega izkoriščanja delavk od Romunije do Bangladeša za luksuzne modne znamke.
Francozi in Francozinje, ki izgubili oko zaradi napadov policije, niso ganili njunih src? Kako malo se spreminjajo navade gospode. Darujejo, kjer se lahko njihovo ime zapiše vsem na očeh, ne pa v skledo reveža. Ob tem je nemogoče spregledati, da so vatikanske zakladnice prepolne bogastev. Za koga varčujejo vse to? V nebesa se gre brez TRR. Tako piše v Bibliji.
Ko smo pri RKC in denarju
Slovenijo razburja zapis ihanskega župnika, naj verniki darujejo raje bankovec za 50 evrov, kot da se sramotijo z bakrenim drobižem.
Morda opazuje verujoče polne napuha z velikimi avtomobili, kako se zunaj bahajo s svojim katolištvom, prispevajo pa sramotno malo. Katolištvo ni obvezno v Sloveniji, je svobodna izbira. RKC naj zahteva, kar želi od svojih, se bodo že dogovorili.
Upravičeno in nujno pa je zahtevati ločitev slovenske države in RKC. Prostovoljno izbiro naj financirajo izključno verujoči, razen nekaj cerkvenih spomenikov in zbirk narodnega pomena. Končati se mora tudi nedemokratična prednost katolištva v Sloveniji pred drugimi izbirami.
Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem so katoliški medicinski profesionalci proti splavu in evtanaziji. Po ustavi je zagotovljeno, da ima vsak pravico do uveljavitve svoje vesti. Če takšni zdravniki potem v zasebnih klinikah pomagajo pri splavu ali evtanaziji, se jim odvzame diploma in dobijo leto dni zapora. Tudi ne smejo vihati nosov, če bo kdo nosi ruto ali bo odklonil kakšne medicinske postopke zaradi svojih verskih ali etičnih izbir.
