Protesti tako imenovanih rumenih jopičev niso nič drugega kot sodobni kmečki punt ali delavske vstaje. Le da zdaj večina nima zemlje, ki bi jo lahko obdelovala, tovarne pa so večinoma na Kitajskem.

Ljudje v Evropi so postali enolična kulisa blagovnih znamk korporacij, ki so izpile dušo vsem glavnim mestom. Povsod kamor greš, je podobno. Iste izložbe, iste obleke, isti okusi. Le še jezik je ostal. Mladi Evropejci in Evropejke se grebejo za birokratske službe ali sodelujejo v bedastih resničnostih šovih. Je to ta razviti svet?

Zato so na ulicah Francije, Belgije, Nemčije, Nizozemske, Švedske in tudi Anglije razočarani ljudje.

Danes so družabna omrežja polna bleščečih podob narejenih užitkov. Pristnega je malo. Čas za družino, izlete, pridelovanje hrane in druženje si privoščijo predvsem premožnejši ali tisti, ki so se načrtno odločili, da bodo izredno skromni. Sodobno življenje je sicer prevažanje z ene službe v drugo in odplačevanje kreditov, da bi pustili vtis uspešnega srednjega razreda. Medčloveški odnosi vse bolj postajajo načrtna kalkulacija, ne zanimanje za bližnjega.

Države, ki so svoje prebivalstvo prepričale v to, da stopijo v projekt, imenovan Evropska unija, so vanj verjele. Zveza evropskih držav naj bi pomenila nekaj najboljšega. Večini se ni niti sanjalo, da bo to pomanjšanji projekt ZDA, kjer se tanjši sloj ljudi vse bolj bogati, večina pa tone v slabo plačanih službah brez izhoda. Še pritoževati se ljudje ne bi smeli, saj živijo v najboljšem svetu od vseh mogočih. Seveda. Ampak Evropi sta dve: za premožne in povprečne. Kmalu se Evropa za slehernika ne bo razlikovala od stisk ljudi iz manj razvitih držav.

Pričakovano, politična in gospodarska garnitura, ki pogoltno sesa življenje iz držav nekdanjih kolonij, sesa tudi lastno prebivalstvo.

Sanje in upanje o Evropi varnosti in socialni skrbi, so se zadušile s solzivcem na Elizejskih polajnah, kjer so oboroženi policijski kordoni že peti vikend tepli tiste, ki naj bi jih ščitili.

Niso bili le razočarani zaposleni, študentje in upokojenci tisti, ki so hlastali za zrakom med državnim solzivcem v Franciji. Pridružili so se jim tudi pravniki. Evropsko zakonodajo so z zaničevanjem zmetali po tleh. Tega si nismo predstavljali. Pomeni, da v te zakone ne verjamejo niti tisti, ki so jih pisali.

Bo vladajočim strukturam kot običajno uspelo ljudi spreti med sabo, da zadržijo svoje položaje ali bo izjemoma ljudem uspelo zamenjati vladarje? Malo verjetno. Upirati se je častno.

Klik na Zelena trgovina, je podpora neodvisnemu mediju. Hvala.