Venezuela proti Imperiju - edina država, kjer protestirajo bogataši
»Radi imamo ameriške državljane in vse ljudi sveta. To je v naši krvi.« Zveni kot nagovor venezuelske mis sveta ob prejemu krone, vendar je izjava vojaškega generala Vladimirja Padrina novinarki Abby Martin. »Kako je lahko Venezuela nevarnost za najmočnejšo državo sveta, kot je ZDA? Zakaj smo grožnja,« se sprašuje general. Pojasnjuje, da je vloga venezuelske vojske obramba in ne napad. Kljub temu večina zahodnih in seveda slovenskih medijev opisuje Venezuelo kot »diktaturo« in »režim«. Vzrok? Venezuela ne želi sprejemati navodil ameriške politike. Omenjene ključne besede naznanjajo, da namerava Imperij (ameriški politični aparat s podložniki kot je EU) na vsak način uničiti državo, sistem ali narod, od katerega si obeta koristi. Po Jugoslaviji, Siriji, Iraku, Libiji in Ukrajini je prišla na vrsto Venezuela. Poročanje Independenta kaže, da je direktor CIE Mike Pompeo, prejšnji mesec potrdil načrtno ameriško vpletanje v venezuelsko politiko.
Elita želi nazaj na oblast
Bolivijski profesor Chris Gilbert ugotavlja, da je za venezuelsko »opozicijo« najbolj značilno, da predstavlja elitistične belce. Dejanja militantne opozicije spominjajo na grozote Klux Klux klana ali nedavnih dejanj ukrajinskih nacistov. Orlando Figurena Afrovenezuelčan je bil žrtev »demokratične« opozicije - zaboden, živ polit z bencinom in zažgan. Ni edina žrtev tovrstnih brutalnosti.
Edina država, kjer bogataši protestirajo in revni proslavljajo, je o Venezueli zapisal Willam Ospina, kolumbijski novinar in pisatelj. Leopoldo Lopez, vodilni venezuelski predstavnik opozicije namreč organizira nasilne protivladne proteste in je naslednik kapitalistične elite. Šolal se je v ZDA skupaj s savdijskim princem in potomci ameriških predsednikov, kjer je po nekaterih navedbah navezal stike z organizacijo CIA. Po vrnitvi v domovino je delal za naftno podjetje na vodilnem položaju in nelegalno pral denar. V venezuelski »diktaturi« je bil Lopez izvoljen za župana Chacaa. Ni skrivnost, da redno obiskuje Washington DC, kjer je prejemal podporo organizacije National Endowment for Democracy, ki »slovi« po tem, da financira nasilne državne udare. Na ta način je Lopez poizkušal nasilno odstraniti predsednika Huga Chaveza leta 2002. Ni mu uspelo, Chavez ga je pomilostil. Kdo je potemtakem diktator? To je opozicija, ki jo slavijo zahodni mediji, čeprav so zažgali skladišče s 15 tonami hrane za otroke. Opozicija, ki jo podpirajo zahodni mediji, torej kapitalistična srenja, ne želi prodajati hrane, dostopna je po le veliko višjih cenah na črnem trgu. Zahodni mediji propad trga opisujejo kot napako socializma, ne strategijo multinacionalk, ki so se združile v kartele in zahtevajo izključno plačilo v dolarjih. Business Insider ocenjuje, da bodo zadnje sankcije s strani ZDA, venezuelsko vlado prikrajšale za 75 % prihodka, kar onemogoča državi nakup hrane in zdravil. Površne ocene zahodnih medijev o prehranski krizi sta analizirala doktorska študentka Christina Schiavoni z Univerze v Hagu in aktivist William Camacaro, ki pojasnjujeta, kaj pravzaprav socialistične reforme pomenijo za prehransko samooskrbo Venezuele.
Uganite, vsega je kriv socializem!
Ameriški mediji, piše Caleb Maupin, pripisujejo Venezueli vse najslabše, zaradi socialistično naravnane vlade. V člankih kažejo opustošene police trgovin in čakalne vrste v Venezueli. Podarijo, da »komunizem ne deluje«. Čeprav se je življenje milijonov državljanov izboljšalo prav zaradi socializma, splošno stanje stagnira zaradi načrtnega ekonomskega bojkota države s strani ZDA, ki povečuje korupcijo in kriminal.
Več kot očitno je, da mednarodne kapitalistične apetite močno moti, da je prejšnji venezuelski predsednik Hugo Chavez, ki je zagovarjal socializem, v času svojega mandata med 1999 – 2005, prepolovil bedo in brezposelnost. Bojkot ZDA državo potiska v inflacijo in pomanjkanje, skupaj s financiranjem nasilnih izgredov za odstranitev izvoljene vlade. Kaže, da je država ujeta v past. Časnik Guardian, ki sledi navodilom ameriške politike, je kljub vsemu objavil ostro napadeno mnenje profesorja Oscarja Guardiole-Rivere z Univerze v Londonu, ki glede na razmere meni, da skrajna desnica v Venezueli ne more zmagati na volitvah. Množice je ne bodo podprle. Avtor ocenjuje, da naslednik Chaveza, Maduro ni dovolj dober naslednik bolivarske revolucije. Ali o tem, kdo je primeren predsednik, ne sme odločati država, ki ima velike zaloge nafte? Zveni znano in predvidljivo. Socialistična vlada Venezuele je namreč, ne glede na vse, dala revnim, kmetom, staroselcem in LGBTQ skupinam možnost izražanja, kar ni namen tamkajšnjih kapitalističnih elit. Kljub temu je venezuelski predsednik Maduro diktator, Savdska Arabija, kjer sekajo glave naključnim kritikom države, pa ne.
