O deklici, ki je hodila na bazen, pa ni imela kopalk
Pixabay
Modni oblikovalci, muzeji in vprašanje ukradene kulturne dediščine.
»Ko premislila, je ugotovila, da ni sužnja.«
Knjiga ni večja kot spričevalo ali daljša kot prosti spis. Zadie Smith, ena izmed najbolj prodornih sodobnih avtoric, jo je naslovila Ambasada Kambodže (The Embassy of Cambodia, 2013). Na spletu je na voljo brezplačno. Opisuje življenje dekleta iz Afrike, ki je hišna pomočnica pri arabski družini v Angliji. Njena edina uteha je maša v nedeljo in ko gre na skrivaj plavat v lokalni bazen. Plava v črnem spodnjem perilu, ker kopalk nima. Kakor tudi ne plačila za svoje delo ali prostega časa. Ne ve, da je sužnja, ker je ne tepejo močno, dobi hrano in lahko gre v bližnjo trgovino po hrano za družino.
Valeria Rodrigues/Pixabay
Pisateljica je na svoj pretanjeni način, brez odvečnih besed opisala (ne)vidno suženjstvo, ki se bohoti med hipermarketi, oddajami za talente in borbo za pravice po svetu. Začne se v sosednji hiši, med nakupi ali v muzeju.
Dragocene muzejske zbirke – razstava ropanja in umorov
Britanski muzej v Londonu je odprl atraktivno razstavo, kjer si je moč ogledati dragocenosti staroselske kulture iz Avstalije. Gre morda za muzjsko izmenjavo med Veliko Britanijo in aboridžinsko skupnostjo v Avstraliji? Ne, čeprav so razstavljeni predmeti »pridobljeni« v času, ko so prvobitne prebivalce kontineta britanski kolonialisti uvrščali med floro in favno. Jih priklepali na verige, ter sistematično izrinjali iz njihovega ekološkega in kulturnega ozemlja. Razstava sicer prikazuje aboridžinsko umetnost od »odkritja« do danes.
Pixabay
Recenzije razstave se ne sramujejo pokazati s prstom tudi na zločinske projekte, kot so bila nuklearna testiranja, kjer so živeli staroselci v letih od 1952 do 1959. Kot brezpravni ljudje nikoli niso prejeli odškodnine za trpljenje, bolezni in hudo genetsko poškodovane potomce.
So zato razstavo poimenovali Australia: Enduring Civilisation? Ni namreč skrivnost, da so bili nekateri dragoceni predmeti v zbirki pridobljeni z ekstremnim nasiljem. Kljub temu je Britanski muzej Avstraliji kot državi izvora, predmete posodil za razstavao Encounters le pod pogojem, da jih vrnejo in da njihovi pravzaprav legalni lastniki nimajo do njih pravice. Novinar Paul Daley za Guardian opisuje kako so pripadniki skupine Dja Dja Wurrung želeli svojim ljudem vrniti tri čolne iz debel, ki jih je hranil muzej, pa jih je muzej sodno pridobil nazaj. Zdaj je Avstraliji Britanski muzej posodil enega izmed njih za razstavo. Kakšna kultura je to?
Kraje modnih oblikovalcev – koliko jih je zamolčanih?
Članek se je začel z deklico, ki ni imela kopalk. Kaj se bo zgodilo z modnim oblikovalcem, ki je brezvestno kopiral oblačilo šamana?
Shopall/Twitter
Ne gre za to, da bi se ljudje morali izogibati drug drugega in da kulturna izmenjava ni zaželena. Nasprtotno, naj cveti in raste. Po stoletjih brezbrižnega jemanja in nesodelovanja s kulturami, ki sta jih znanost in politika vehementno označili za »manj razvite«, bi za začetek lahko vprašali. Kaj je to? Kaj vam pomeni? Ali lahko to uporabim? Lahko sodelujemo?
Priznani makedonski modni oblikovalec Marjan Pejoski ni vprašal prapravnukinje šamana Salome Awa, če sme njegovo oblačilo kopirati. To je nekako razumljivo. Lahko pa bi se vsaj pozanimal o kulturi Inuitov, kjer je oblačilo šamanov sveto, individualno in se ne kopira. Sploh pa ne za namene služenja denarja.
Podobne kraje niso ni nič novega. Na newyorškem tednu mode je bil škandal zaradi kraje oblikovalki iz Severne Amerike. Da o potezi Ralpha Laurena sploh ne govorimo. Gre za pretirano politično korektnost? Oviranje ustvarjalne svobode? Ali se nikoli nismo zares vprašali, zakaj sploh gre? Kaj pomenijo ti vzorci, zakaj staroselci menijo, da z njimi lahko upravljajo oni? Verjetno so jih izkušnje naučile, da večini ne pomenijo ničesar. Oni pa imajo sveto dolžnost, da zaščitijo svoje izročilo. Številni ne bodo razumeli, kaj šele spoštovali tega.
Deklici, ki ni imela kopalk so ukradili plačo in človekove pravice. Avstralskim staroselcem kulturno dediščino. Kaj počnemo mi? Vprašajamo otroke v Bangladešu, ki po 14 ur na dan šivajo džins. Za 20 centov na dan. Za demokratični in modni Zahod.
