Konoplja - tisočletna spremljevalka človeka

Konopljo omenja že sanskrtski tekst Arthvara Veda, ki je domnevno nastal med letoma 2000 in 1400 pred našim štetjem, od desetega stoletja pa so njeni učinki na človeka tudi podrobno opisani.

V sanskrtskih in hindi zapisih se konoplja omenja pod imeni indrasana, bhanga, viyaj, jaya, ananda, vastu in ganja. Mitološko izročilo konoplje je povezano z bogom Šivo, ki je rastlino prinesel s Himalaje, ljudske indijske pesmi pa omenjajo napitek iz konoplje (bhang) kot pijačo junakov in bojevnikov. Ajurvedski tekst Rajanirghanta, ki ga je uredil Narahari Pandita leta 300, natančneje pojasnjuje uporabo konoplje za posamezne zdravstvene težave, med drugim za diarejo, težave z govorom, revmatizem, kolero, prebavne težave, odpravljanje sluzi, povečanje apetita, vpliv na mišljenje, dismenorejo, gonorejo, epilepsijo, infekcije in bronhitis.

Tradicionalno uživanje konoplje

Konoplja je prav tako del islamske materie medice in tradicionalne medicine tibbi. Seznam bolezni, na zdravljenje katerih naj bi dobrodejno vplivala, je izjemno obsežen, saj sega od kozmetične, fizične do duševne simptomatike. Za zdravljenje se uporablja samostojno ali v kombinaciji z drugimi začimbami in snovmi, ki jih predpisuje indijska tradicionalna medicina. Konoplja je v Indiji še vedno del farmakopeje kot ekstrakt in tinktura in ni prepovedana v ljudskem zdravilstvu ali državno nadzorovani tradicionalni indijski medicini ajurvedi. Zapis Dhurtasamagama iz leta 1500 omenja tudi afrodizične lastnosti rastline, zato je konoplja ponekod tudi del poročnih obredov.

V Indiji kultivirajo več oblik kanabisa: bhang, ki se uživa predvsem v obliki napitka, ter ganja in čaras (smola), ki se večinoma kadita v pipi (čilum). Lističi konoplje se žvečijo tudi kot pomirjevalo ali so del lokalnih jedi (kari, halva). Napitek bhang, ki bi ga grobo lahko primerjali s pitjem punča v Evropi, je ponekod po državi del praznikov v templjih različnih verstev, saj ima najmanj narkotičnih učinkov.

Podobno kot z listi koke v Južni Ameriki so si tudi s konopljo prebivalci v Indiji pomagali pri težkem delu in lajšanju zdravstvenih težav. V majhnih količinah je takšna, četudi redna uporaba brez stranskih učinkov. Čezmerno uživanje, še posebno kajenje čarasa, kot navajata indijska avtorja Chopra in Chopra, pa ima različne negativne učinke, od motenj spanja do halucinacij in mentalne šibkosti.

V tradicionalni medicini sta predpisani skoraj izključno oralna in zunanja uporaba različno pripravljenih delov rastline. Konoplja je bila pred razširitvijo farmacije uveljavljena med manj premožnim prebivalstvom, ki ni imelo dostopa do drugih poživil in protibolečinskih sredstev. Ker so jo uporabljali revni, ima v sodobni, razredno še vedno razslojeni Indiji kljub tradiciji tudi slabšalni prizvok. Leta 2007 je časopis Hindustani Times objavil vest o delavcih, ki že jutro začnejo s konopljinim napitkom bhang. Avtor prispevek konča z besedami njihovih žena, ki trdijo, da to laže prenašajo, kot če bi uživali alkohol.

Uporaba konoplje in ezoterično znanje Indije

Uživanje konoplje iz verskih razlogov je večinoma odsvetovano, še bolj pa uživanje za zabavo. Med hindujci je mogoče občasno uživanje bhanga po postenju ali ob večjih praznikih, kot sta šivaratri in holi. Enako velja za pripadnike sikhovske vere, ki v nekaterih delih Indije ob večjih praznikih uživajo napitek bhang. Konopljo uživajo tudi nekatere skupine muslimanov, večinoma pa jo ti strogo zavračajo. Rastlino uporabljajo zlasti asketske veje jogijev, ki živijo na prostem in brez oblačil, saj jim pomaga, da lahko več dni zdržijo brez hrane in vode.

Polona Sepe, scenaristka, režiserka in učiteljica joge krija tantra, ki je že večkrat obiskala Indijo in se udeležila tudi tradicionalnih verskih praznikov, pravi, da se konoplja uporablja za spremenjena stanja zavesti: »Joga kundalini in zahodne ezoterične šole menijo, da so nujne subtilne spremembe v kemiji našega telesa, če želimo doživljati spremenjena stanja zavesti. Temu so namenjene tako pranajame (dihalne tehnike) in druge vadbe kot tudi prehrana, da se ta sprememba telesne kemije zgodi po naravni in varni poti. Določene rastline pa zelo hitro sprožijo tako spremembo, zato se lahko uporabijo kot pomoč pri odpiranju zaznave, vendar z jasnim namenom in v ritualnem kontekstu. Vprašanje je, koliko to sploh deluje pri nekom, ki marihuano uporablja kot rekreativno drogo, podobno kot če bi alkoholik, ki zaužije alkohol v ritualnem kontekstu, težko imel izkušnjo zunaj paradigme svojega alkoholizma.«

Podobno ugotavlja glasbenik Lalit Kishore Das, iniciiran v nedogmatsko tradicijo potujočih mističnih pevcev baul, ki jim je bil naklonjen tudi nobelovec Rabindath Tagore. V 19. stoletju, ko se je bengalska tradicija baul združevala, je bila pod vplivom kulta šakta uvedena uporaba konoplje. Kot pravi, ob iniciaciji učenec prejme od učitelja pipo s konopljo in navodila za uživanje. Včasih je v Indiji pri nekaterih obredih konoplja pomešana tudi s strupom kobre. Pojasnjuje, da je namen kajenja predvsem opustitev želja in strahov ter zmanjšanje ega. Vendar se, kot je opazil, tudi med duhovnimi aspiranti pojavlja zloraba in nekateri sadhuji so postali povsem podvrženi kajenju, kar kaže na zasvojenost.

Namen duhovne uporabe je zmernost, poudarja Lalit Kishore Das, kar je tudi za domačine čedalje teže, še posebno ob sočasni uporabi alkohola, ki vse bolj prodira v indijsko družbo, kjer ga ljudje niso vajeni. Opozarja, da oblasti v Indiji rekreativnega kajenja konoplje ne dovolijo in da so lahko posledice zelo hude, zlasti za turiste. Po drugi strani pa ponekod v družbi sadhujev zaradi tradicije oblasti uživanje konoplje še vedno dopuščajo.