Izpovedi staršev: Še kamen bi se razklal ...
Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, višja svetnica Neva Šturm in namestnik varuhinje Tone Dolčič so v petek, 6. aprila, ob 13. uri, prisluhnili staršem otrok, poškodovanih s cepivi, v dvorani knjižnice Bežigrad v Ljubljani. Pisarna varuhinje je bila premajhna za izkazano potrebo staršev, da je slišana njihova izkušnja s poškodbami po cepljenju. Veliko staršev je kljub temu ostalo zunaj polne dvorane, pridružili so se jim številni podporniki iz vse države, ki so čakali, da staršem in varuhinji izrazijo pomembnost ozaveščanja poškodb zaradi stranskih učinkov cepiv. V uradu varuhinje so se na srečanje odzvali zaradi velikega števila pisem, ki so prispela na njihov naslov, ob bojazni, da bo Slovenija uveljavila prisilno in diskriminatorno zakonodajo glede cepljenja, kar je za veliko število staršev in otrok nepredstavljiva stiska.
V uri in pol je lahko spregovorila manj kot četrtina staršev v polni dvorani, ki so prinesli s seboj zdravniške izvide, fotografije posledic po cepljenju, nekateri pa so s seboj pripeljali tudi otroke, ki so utrpeli poškodbe.
Pretresljivo je, ko mati štirih otrok joka, da si ne bo nikoli oprostila, da je ob hudih reakcijah na cepiva še naprej cepila otroka. Se zlomi glas očetu šestih otrok, ki je videl zdrs otroka iz zdravega v neozdravljivo bolnega po cepljenju. Spregovorili so starši, ki so neslišani v svoji bolečini, ko je oživljanje z adrenalinom njihovega otroka po cepljenju sprejeto kot »ne dovolj dober« razlog za opustitev nadaljnjega cepljenja. Zgodbe so si vse podobne – večina pediatrov ne zapiše v zdravstvene kartone, da gre pri njihovem otroku za posledice po cepljenju, četudi se reakcija na cepivo zgodi neposredno v zdravstvenem domu na hodniku, kaj šele, če se zgodi čez nekaj ur ali dni doma.
Varuhinja človekovih pravic je imela možnost slišati in spoznati starše, ki niso proti državi, medicini ali zakonom. Temveč velika družbena skupina, ki so ji kratene zdravstvene pravice – javno zdravstvo, otroke, poškodovane s cepivi, zavrže. Trpijo še socialno marginalizacijo in hude finančne stiske, ker plačujejo zdravljenje cepilnih poškodb sami. Stroški zdravljenja otroka, poškodovanega s cepivi v nekaj letih dosežejo ceno stanovanja. Psihosocialna stiska njihovega družinskega življenja pa je še mnogo višja.
Pričevanja staršev so dokaz, da nihče ni nedotakljiv pred stranskimi učinki, ki so lahko zelo hudi. Zato je demokratično odločanje o medicinskih postopkih ključno. Prisila in kazni pa odsev sistema, ki se ne ozira na stiske otrok in staršev, temveč jih tepta. Demokracija je vladavina ljudstva in ne korporacij, ki prevečkrat diktirajo zakone, ker jim prinašajo finančne koristi. Ljudje morajo in smejo biti ljudje na prvem mestu, ne dobički.
Na drugi strani vprašanja neprisilnega cepljenja so starši, katerih otroci so tako bolni, da se ne smejo cepiti. Njihova stiska je upravičena in predstavlja najhujše – možno smrt otroka. Kljub temu družba ne sme zahtevati, da bo na ta račun katerikoli drug otrok kolateralna škoda stranskih učinkov cepiv. Otroci se ne delijo na bolj ali manj vredne. Vsakdo je ranljiv na svoj način. Meriti bolečine staršev, katerih otrok postane po cepljenju iz zdravega otroka »rastlina«, z otrokom, čigar življenje je ogroženo zaradi otroške bolezni, ni možno. Tega ne počnejo v številnih evropskih državah, kjer pošteni in vestni starši niso ponižani v sužnje korporacij. Kateri politik ali odločevalec si drzne tako zaničevati lastni narod, da mu ne podeli napredka demokracije, ampak želi, da je v primežu totalitarizma?
Če ne slišimo bolečine sočloveka – čemu sploh družba? Slovenska ljudska pravi, »če bi moja solza padla na kamen, bi se razklal na dvoje, na troje«.
