»Kolonija Slovenija«: umazana industrija, cenena hrana in cepiva

Piše: Valeri Kochmann

Kljub zadnje čase pogostim izbruhom na primer ošpic v Evropi obveznega cepljenja ne uvajajo povsod, kakor morda namiguje selektivno poročanje slovenskih medijev. Obvezno cepljenje je namreč pomenljivo povezano s kolonialistično mentaliteto.

Slovenska politika je orodje v rokah multinacionalk, izginjajo dostojna delovna mesta, krči se socialna politika in nedavni požar v Kemisu je rdeči alarm za (ne)učinkovito varovanje zdravega okolja. Cepite se, ker vse ostalo je kontaminirano in koruptivno? Ali cepiva niso?

Selektivno poročanje medijev

Na Švedskem so maja odločno zavrnili predlog zakona za obvezno cepljenje, česar slovenski množičnih mediji niso povzeli. Proti predlogu so bili številni švedski državljani in predstavniki švedskega zdravstvenega sistema (NHF Sweden). Švedska vlada je zaključila, da bi obvezno cepljenje pomenilo neustavno poseganje v človekove pravice, obenem ni izključila tudi možnosti pogostih nezaželenih učinkov cepiv.

Vir: MMC Rtv.

V Nemčiji je po novem zakonu obvezno zgolj to, da starši v vrtec prinesejo potrdilo o tem, da so se o cepljenju posvetovali s pediatrom. Ob siceršnji navedbi, da gre za obvezno posvetovanje, se v Sloveniji ustvarja vtis, kot da bo Nemčija sprejela obvezno cepljenje, kar ne drži.

Drži in o tem smo lahko skoraj vsak dan brali v Sloveniji, da je Italija sprejela obvezno cepljenje, tudi kot pogoj za sprejem v izobraževalne ustanove.

Zaradi ošpic ne uvajajo vsi obveznega cepljenja

Vir: MMC Rtv.

Vir: (Poziv k cepljenju). Facebook, Vlada RS.

Ni presenetljivo, da se je v javnosti ustvaril napačen ustvaril vtis, da so obvezno cepljenje uvedli tudi v Nemčiji. Prav tako tudi ne, da javnost ni seznanjena z ostrim nasprotovanjem obveznemu cepljenju na Švedskem. 

Nedavni izbruhi ošpic so bili zabeleženi v Italiji, Franciji, Nemčiji, Romuniji, Švici, Ukrajini in na Poljskem. Pogostost izbruhov potrjuje tudi aktualni video, ki ga je objavila vlada Republike Slovenije.

Številne zahodne države imajo prostovoljno cepljenje in zato ne gre posploševati, da se na podlagi spremembe v eni državi, konkretno gre za uvedbo obveznega cepljenja v Italiji, cepilna politika bistveno zaostruje po celotni Evropi, kot na primer pišejo na RTV.

V centru Evrope pretehtajo argumenti o človekovih pravicah?

Če je v zahodni Evropi kljub prenizki precepljenosti cepljenje še vedno predvsem prostovoljno, ali bi lahko sklepali, da kriterij precepljenosti ni ključni argument za direktivno evropske cepilne politike?

Nujno je pretehtati argumente o telesni nedotakljivosti in o nezaželenih učinkih cepiv. V jedru Evrope cepljenje očitno najbolj zavračajo, le v »kolonijah« dvom ni dopuščen?

Nasilno uvajanje cepljenja v britanskih kolonijah

Preden se je začelo uveljavljati cepljenje proti črnim kozam na začetku 19. stoletja, so izvajali inokulacijo - načrtno okužbo z virusom črnih koz. Praksa je bila v 18. stoletju močno razširjena na vzhodu vse do Indije in v Afriki, do neke mere so postopek prakticirali tudi v Evropi.

V primerjavi z inokulacijo je uvajanje cepljenja naletelo na konkreten upor v Indiji, kot je proti cepljenju vedno protestiral tudi del prebivalstva v Evropi. Pred iznajdbo cepiv je bila inokulacija močno cenjena tudi med britanskimi kolonizatorji v Indiji, ki so jo na prelomu 19. stoletja začeli sistemsko izvajati.

Vendar je kmalu, po uvozu cepiva proti črnim kozam v Indijo, zahodna politika opustila in na račun cepljenja vedno bolj stigmatizirala inokulacijo. »Sprejmite cepljenje ali pa vaše območje prepustimo smrti,« je zahodni zdravnik J. Dalton govoril Indijcem, ki niso nikoli zares sprejeli cepljenja.

Pri inokulaciji je bilo izjemno pomembno, da so se posamezniki pred postopkom strogo držali predpisane prehrane, ki je pripomogla organizmu, k čim blažjemu prebolevanju bolezni. S tem namenom so izvajališe druge terapevtske postopke. Prakticiranje cepljenja je te elemente povsem opustilo, zato je bilo cenejše in enostavnejše, vendar ne nujno tudi bolj učinkovito in brez stranskih učinkov. Antropološki pogled torej kaže na korelacijo med kvalitetno oziroma priporočeno prehrano in prebolevanjem bolezni. Na kakšen način neustrezne socialne razmere sovplivajo na smrtne žrtve pri aktualnih pojavih ošpic v Romuniji?

Slovenska skupnost naj gradi na demokraciji

Selektivno poročanje je nedemokratično in diskreditira posameznike ter drugače misleče skupine, češ da gre za »google mame«, ter hermetično zapira javni prostor za debato.

V kolikor precepljenost ni najbolj ključen argument za cepilno politiko v Evropi, potem je na mestu, da tudi v Sloveniji problematiziramo telesno nedotakljivost in potencialne stranske učinke.

Zdravje je zmnožek mnogih faktorjev. Ali postajamo kot Afrika, torej v jarmu multikorporacij, dostavljajo nam le hrano, ki je razviti trg noče, in pa cepiva?

Zakaj se v Sloveniji bije zgolj medijska bitka z ošpicami, ki jih širijo jih tudi cepljeni otroci, ker je to cenejše od zdrave prehrane in skrbi za čisto okolje? Kaj so ošpice v primerjavi s hormonskim motilcem atrazinom, ki je nedavno gorel v Kemisu, kljub temu, da je pri nas prepovedan že 14 let?

Zakaj slovenska vlada optimalno ne ščiti državljanov pred industrijskim in kemičnim onesnaževanjem?

V demokratičnih družbah velja pravilo celostnih in informiranih odločitev.

Protesti za svobodo odločanja

3. junija, na mednarodni dan žrtev cepiv, so v številnih državah potekali protesti za svobodo odločanja glede cepljenja. Podporniki so se med drugim zbrali v Italiji, Srbiji, Sloveniji, Romuniji, Franciji, Veliki Britaniji, Romuniji, Urugvaju, v Kaliforniji, na Irskem, Nizozemskem, Poljskem in Slovaškem.  

Zakaj evropske pravice ne veljajo za slovenske otroke se glasi vprašanje v vabilu na shod, ki je potekal v Ljubljani. Zagovorniki svobode odločanja podpisujejo evropsko peticijo, katere slovenska različica je tu.