Vege Skipper: Jadranje je ples z naravo

Od kod tvoje navdušenje za jadranje? Gre za družinsko tradicijo?

Odkar se zavedam, je v mojem spominu jadranje in morje. Vse se začelo že pred mojim rojstvom. Oče je namreč navdušen jadralec, ko sem se rodil leta 1992, smo že imeli jadrnico Elan 19. Na njej sem se spoznal morje, takrat se je rodila tudi moja ljubezen na prvi vihar. Ne spominjam se, od kdaj imam rad morje, veter in jadranje, zdi se mi, da je to od nekdaj del mene. Od otroštva naprej sem počasi zraven očeta, ki je bil kapetan, spoznaval mornarske veščine in znanja. V osnovni šoli sem treniral jadranje v JK Galeb in kasneje začel športno jadrati kot del ekipe JK Neverin. Pri devetnajstih letih sem se prvič odločil prevzeti odgovornost in sem s prijatelji najel jadrnico. Šli smo na samostojno križarjenje po Jadranu. To je bila moja praktična potrditev, da sem sposoben opravljati vse dolžnosti in veščine na jadrnici. Že naslednjo sezono sem delal kot skiper.

O jadranju se sliši marsikaj, od tega, da se ljudje na majhnem prostoru lahko počutijo neprijetno, do tega, da tako magičnih počitnic, kot so na barki, ni mogoče preseči? Kakšne so tvoje izkušnje? Kaj te je pritegnilo k tej dejavnosti?

Zame je ravno obratno, edine ne prav prijetne počitnice sem doživel v apartmaju. Kot jadralcu mi je misel, da sedem dni preživim na enem mestu, namesto da se vsak dan zbudim v drugem zalivu, nekaj, kar se po mojih merilih sploh ne da primerjati. Nisem primeren za objektivno ocenjevanje slabih strani morja, ker jih ne doživljam na enak način, kot ljudje, ki ga niso navajeni. Moj nasvet za goste, če gredo prvič na križarjenje, je, naj začnejo z enim tednom takšnih počitnic. Na ta način bodo ocenili, ali jim je križarjenje všeč, ko seštejejo vse pluse in minuse. Minusi so majhen prostor, potencialna morska bolezen, zmanjšano udobje, omejena uporaba sladke vode in zalivi brez dobre internetne povezave. Za nekatere je to kompromis, ki ga niso pripravljeni sprejeti. Do zdaj je bila večina komentarjev in povratnih informacij s strani mojih gostov pozitivnih. Nekateri so bili celo tako navdušeni, da so proti koncu križarjenja začeli spraševati o cenah jadrnic in privezov na Jadranu.

Zagotovo je najpomembnejše dejstvo, da na jadrnici deliš majhen prostor z veliko ljudmi in to počneš bolj ali manj 24 ur na dan. Pred mojim prvim križarjenjem me je oče vprašal: »Ste res dobri prijatelji?« Sicer mi ni bilo jasno, zakaj me to sprašuje, na moj pritrdilni odgovor se je začel smejati in dodal: »Če ste prijatelji, boš vedel po križarjenju«. Torej dobra družba, skupni interesi in teme za pogovor in veliko razumevanja so pogoj za prijetno križarjenje. Za lepe zalive, varne luke, navigacijo in planiranje desitinacij brez stresa ter za splošno varnost in udobje, bo že poskrbel vaš skiper. Zame je zmagovalna kombinacija čim manj civilizacije in čim več narave. In ker že leta in leta jadram po Jadranu, poznam veliko zalivov, do katerih ni mogoče priti po kopnem in takšnih, ki niso na programu običajnih turističnih ladij. Kar je zame najljubša prednost križarjenja, da lahko izberem najbolj čudovite lokacije za svoj začasni dom, uživam v lepoti zvoka, pogledov in vonja, ki mi ga ponujajo. Poleg tega seveda ne morem, da ne bi omenil jadranja, ki je ples z naravo v vodi in ti mu slediš, brez hrupa motorja, brez ure in urnika, ki te sili, da hitiš. Enostavno uživati v samem gibanju, je senzacija, ki jo vedno znova rad doživim.  

Komu svetuješ, da se odloči za počitnice na barki? Imaš kakšen praktičen napotek?

Sploh se ne bi lotil ugibanja, za koga je in za koga ni. Križarjenje je specifična izkušnja, ki jo težko opišem nekomu, ki je ni izkusil. Moj nasvet je, če ne veste, ali je za vas, ali ni, se odločite za en vikend križarjenja. Na ta način si ogledate »trailer« iz prve vrste, potem boste že vedeli, kaj je prava odločitev. Ali boste najeli jadrnico za teden ali več ali pa se ji ne boste nikoli več približali.

Si Vege skipper, kakšni so odzivi na to ime? Morje in lovljenje rib je za nekatere utrjen koncept, s kakšnimi predsodki ali pohvalami se srečuješ?

Ko sem začel delati kot skiper, sem svoje vegetarijanstvo, takrat še nisem bil vegan, doživljal kot slabost in sem se skušal prilagajati posadki. Nisem želel preveč izpostavljati svojih pogledov na svet in lastno dojemanje etike. S samim ribolovom na srečo nisem imel veliko težav, v bistvu je le enemu gostu uspelo uloviti ribo s plovila, ki sem ga vozil in to je bila zame izjemno boleča izkušnja. Počutil sem se soudeleženega v umoru, zato sem se odločil, da tega nikoli več ne bom dovolil. Kar se tiče komentarjev do mene načeloma prihajajo pozitivni. Prepričan sem, da konservativnih pomorci ne podpirajo mojega koncepta, ampak za komentar boste morali vprašati njih. Lahko rečem, da sem imel izjemno srečo tudi z ne-vege posadkami, ker je v vsaki nekdo, ki se je nagibal k vege prehrani. Najlepše kar se mi je zgodilo, je, da so nekateri gostje po nekaj tednih križarjenja prešli na vegetarijanstvo. Tri leta nazaj se je zgodil ključni preskok v mojem razmišljanju. Prijateljica Zvezdana je moje vegetarijanstvo videla kot prednost in ne slabost. Na njeno pobudo sem lansko leto zasnoval koncept Vege Skipper.  Verjamem, da je vedno več ljudi, ki jim takšen način življenja veliko pomeni.

Poleg tega, da si skiper, se ukvarjaš tudi z jogo. Kje je preplet obeh dejavnosti?

Vedno pravim, da se z jogo ne ukvarjam, ampak jo živim. Joga in njen posebni duhovni vidik je hrbtenica mojega življenja, vse ostalo je zgrajeno okoli tega zavedanja. V povezavi z delom skiperja ne ponujam uradno joga vadbe, ker še nisem inštruktor. Vsako jutro vadim, tudi, ko sem na morju. V izjemno veselje mi je, če mi se gostje pridružijo v jutranji vadbi asan, pranajami in meditaciji.

Foto: Vege Skipper