Oct 1

Oct 1 Vsak dan služba in umira družba

Dramaturški razgledi, Kristina Mihelj, mag. dramaturgije

7 DNI, predstava v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, september 2019, avtorsko besedilo Katarine Morano in Žige Divjaka.

Zdi se, da v trenutku, ko prestopimo v odraslost, po končani izobrazbi, morda po rojstvu otroka, ali poroki, počasi ne ostane nič drugega od ujetosti v tistih 7 dni v tednu. Neprestano odlašanje s počitnicami ali celo prostimi dnevi, nezmožnost usklajevanja svojega urnika s prijateljevimi, vse večje potrtosti in vse bolj neprijazne besede, ki jih imamo drug za drugega - iz obupa.

»Odklop« iz rutine iščemo s sošolci iz srednje šole na obletnici mature, kot vidimo tudi na odru, ob nekaj dimih prepovedane cigarete v domači dnevni sobi med bratom in sestro. Nostalgija nas za hip odtrga iz primeža, ki ga narekuje 7 dni. A nostalgija zna biti prava prevarantka! Ali lahko reši težave odraslih otrok z obolelo mamo in nesrečnih odnosov z njo? Je naša rešitev res le v trenutkih nostalgije? Nimamo boljših idej? Gledališka predstava nas zaluča v sredino takšnih vprašanj in občutij.

Priča smo tudi prepiru med zakoncema, ko nam postane jasno, da nihče od njiju nima »bolj prav«. Le včasih, v trenutkih sočutja, ko eden ali drugi izstopita iz svoje ujetosti, postane za spoznanje boljše. A premirje zdrži le, dokler enega ali drugega spet ne popadejo lastne bolečine, ki postanejo pomembnejše od razumevanja drugega.

7 dni povprečnih ljudi je rodovitna prst za gojenje takšnih in drugačnih bolečin in frustracij, kar jasno poudarja tudi predstava v MGL. Kaj nam sploh lahko pomaga preživeti v teh razmerah? Eden drugemu lahko nastavimo mehko blazino na kateri, si oddahnemo. Tako, da v ospredje postavimo razumevanje. In če to storimo vsi – ni poražencev.

Režiser Žiga Divjak, s svojo stalno dramaturško sodelavko Katarino Morano, rad na način, ki je intimen in razrešen kiča, stopi na teren sodobne družbe. Njegove predstave so skoraj dokumentaristične narave. Brez predsodkov zagazi v človeška blatna obrobja in nam odstrira neprijazne dele naše družbe.

Odrska uprizoritev 7 dni ne spodbuja le sočutja, do tistih, do katerih ga že imamo. Odlika njegovega režijskega pogleda je v tem, da osvetli tudi tiste ljudi, ki jih mnogokrat (prehitro) krivimo, ker nam razjedajo živce. Pokaže nam tudi njihove stiske in njihovo ranljivost ter nemoč. Kot na primer, kako je pod pritiskom uslužbenka državne uprave (Jette Ostan Verjup), ki vpisuje v register vpise in izpise iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ona ni vzrok za korupcijo in krivice. Ima nehvaležno nalogo vmesnega člena.

Scenografija (Barbara Kapelj) je v projektih Žige Divjaka nekoliko bolj v ozadju, občinstvu pušča prostor, da ga napolnimo z lastno domišljijo, a vedno umeščena na izviren način. Kostumi (Tina Pvlović) so preprosti in realistični. Nujno raztrgan jeans in brezoblična zgornja dela obeh mlajših žensk dajeta slutiti, kar se potrjuje tudi v gibanju in govoru mlajših igralk – »ženstvenost« ni več v modi ali je nihče ne ceni? Obe mlajši igralki v nasprotju s starejšo žensko se vedeta kot se oblastni moški. Govor poročene ženske (Mojca Funkl) je gosto posejan s kletvicami in v napetih trenutkih dobi značilni patriarhalni ton. Pri bodoči mamici (Ajda Smrekar) je to opazno v gibih, ki jih popolnoma prevzame od svojega partnerja, ko se mu pridruži pri iskanju oglasa.

Celotno ustvarjanje atmosfere predstave 7 dni bolj kot na scenografiji ali kostumografiji gradi na ritmu. Ritmu premikanja, besed/govora ali obojega. Besedilo ponekod postane podobno glasbeni partituri, ki s kombinacijo pravih tonov ustvari vzdušje. Osrednji element odrskega dogajanja sta igralka in igralec in njuna pripoved. To zasedba - poleg zgoraj omenjenih še Lotos Vincenc Šparovec, Matej Puc, Iztok Drabik Jug - polnokrvno oživi. Pripoved se na premišljeno izbranih mestih izmenjuje z dialogi, pri čemer jim je kar se tiče prave mere te izmenjave in ob tem razumljivosti sporočila tudi tokrat ni spodletelo.

Igralci neposredno nagovarjajo gledalce, a od nas ne pričakujejo takojšnjega odziva, interakcije. Pripovedujejo brez tendence prisilnega dobrikanja publiki, kar je nevarnost takšnih pristopov, njihovo pripovedovanje pa se nas kljub temu ali pa prav zato dotakne v svoji resničnosti.

Kar opazujemo na odru v predstavi 7 dni, nam je na neki način domače, lahko rekli, da takšne prizore »znamo že na pamet«. Morda pa je komu v uteho slišati lastne besede iz ust igralca na odru? V njem lahko najdemo sogovornika. Je edini? Predstava 7 dni razblini še zadnjo trohico dvoma o tem, v kakšno brezno s pomanjkanjem smisla, nas potiska sedanji način življenja, dela in vrednot.

Kje najti tisto malo miru? Ne, med skokom v Berlin za vikend ga ne bomo našli, kot spozna tudi izžeti delavec iz predstave. Ne le, da današnji sistem ni človeku prijazen in za dostojno življenje prevečkrat zahteva preveliko žrtev. Ne ponuja orodij, kako se soočati z izzivi in obstati srečen in zdrav. Izobraževanje nam ponuja znanje o tem, kako priti do službe, nikakor pa tudi ne načinov, kako priti do notranje uravnovešenosti. Bo korak naprej, korak nazaj vase? Če je bog ustvaril svet v 7 dneh, zakaj človeku v tem času ne uspe niti na kavo z ženo?

Foto: MGL