Perpetuum Jazzile: »Slovencem dajem raj«
Dramaturški razgledi: Kristina Mihelj
P. J. so kot največja vokalna skupina zabavne glasbe a cappella, svojevrstni slovenski glasbeni fenomen. Njihove priredbe so obarvane z ritmi popa, jazza, bossa nove, swinga, funka in gospela. Zametki skupine Perpetuum Jazzile segajo v leto 1983. Prejeli so že več nagrad na tujih festivalih. Največjo odmevnost pa so dosegli v zadnjem času s priredbo Totojeve Afrike, za katero so leta 2010 dobili tudi viktorja za posebne dosežke. Skladba jim je prinesla tudi prepoznavnost v tujini in več kot dvajset milijonov ogledov na You tube kanalu. Uvrstili pa so se celo v izbor za nagrade grammy 2018. Perpetuum Jazzile, LE SLOVENSKO, Arena Stožice, 17. 11. 2018, 19h.
Prostor Arene Stožice, ki so ga izbrali za svoj novi projekt, je dihal, vendar je bil prijetno zapolnjen. Kar je dobrodošlo ob sicer natlačenih dvoranah. Intenzivnost doživljanja ni bila zato nič okrnjena. Energija z odra je prišla do publike.
Pevci so stali na treh nivojih oziroma višinah. Torej razporejeni daleč eden od drugega, mnogo dlje kot običajno. Za njihovimi hrbti so bili LED ekrani. Kombinacija obojega je dajala občutek, kot da so v dolgi izložbi. Projekcija je bila tudi nad njimi. Največkrat močne in kontrastne geometične barvne variacije, včasih podobe in napisi. Lučno dogajanje v avtorstvu Event Lightning-a je animiralo publiko. Kot je za tovrstne spektakle značilno, so imele prvi nastop prav luči, z namenom, da vzbudijo pričakovanje.
Nastop se je začel z umirjeno skladbo v spremljavi projekcije vzhajajočega sonca nad pevci. Sledila je živahna pesem, ki naj bi nas nemudoma spravila na noge: »Gremo Stožice!« Neogreto občinstvo se je zato bolj medlo odzvalo na doživeto in iskrivo izvedbo solistov pesmi Vsak ima moč (Nina Pušlar in Zlatko). Komad ima sicer potencial, da zanetil kolektivni duh publike, zato bi lahko postal pravi biser koncerta, če bi bil uvrščen drugam. Dramaturško bi deloval bolje kasneje, ko smo bili poslušalci emocionalno že odprti in zmehčani s slovenskimi popevkami Poletna noč, Samo nasmeh je bolj grenak in ljudsko Pastirče mlado. Vrstni red skladb in nekatere aranžmaje bi bilo mogoče dramaturško še dodelati. Posamezni elementi nastopa, od glasbenih do koreografskih, pa so bili izvirni in izpiljeni. Posrečen je bil tudi izbor vmesnega besedila, verzov in citatov. A ne nujno dosledno njihova umeščenost. Zgodilo se je, da je citat sicer vseboval besede iz skladbe vendar nam - publiki ni uspel uvesti duše skladbe, kar naj bi bil njegov namen. Tu je včasih manjkalo malenkost več poglobljenosti. Zelo dobrodošla je bila vključitev citata, ki ruši stereotip o tem, da se Slovenci le pritožujemo in ne znamo biti ponosni na svoje: »Ob stvarjenju sveta je vsako ljudstvo dobilo svoj kos zemlje. Razen Slovencev. Zato Slovenec vpraša: "Kaj pa jaz?" In mogočni glas mu odgovori: "Tebi dajem raj, ki sem ga hranil zase." Očaralo je tudi nekaj posameznih solistov. V sporedu so nekateri pogrešali Mačka Murija v znani v PJ-ovski priredbi, ki je podkrepljena tudi s privlačnim videospotom. Vendar je bil izbor skladb vseeno pisan, vsaka generacija je v njem lahko našla nekaj zase.
Kar je celostno pomembno obogatilo izkustvo koncerta, je bil pristop k podajanju skladb. Člani in članice zasedbe premorejo duhovitost, tudi na lasten račun, ter igrivost v interpretaciji. Prav tega dvojega nam v vsakdanjem življenju manjka: igre, ki bi nas spomnila, da se ne smemo jemati preveč resno in igrivosti, ki bi v naše življenje vnesla prepotreben žar.
Vokalna skupina je gotovo dosegla svoj cilj koncerta. Perpetuum Jazzile so zasedba z odlično zasnovo in osnovno idejo: “Danes, ko se glasba seli v digitalni svet, jo MI strastno vračamo v analognega!”, ki pa ima ob poglobljenem pristopu, še velik potencial vsebinskega razvoja. Ali se bodo v prihodnosti odločili za to pot ali ne, je odvisno od interesov in ciljev umetniškega vodstva, zagotovo pa bo njihovo življenje živahno tudi dalje, saj kaže, da slonijo na dobri umetniški viziji in marketinški strategiji.
Utrinke s koncerta si lahko ogledate na IG Perpetuum Jazzile.
Foto: @sasahuzjak & @damjan_koncar
