Krvavi vsakdan ali veganski fanatizem?

Iniciativa proti izkoriščanju živali in okolja

Vegani in vegetarijanci smo pogosto označeni kot neznosno vsiljivi. Fanatiki!

Ko nekdo pove, da ne je mesa (jajc, mleka) vsiljuje in je menda agresiven. Medtem po tekočem traku režejo glave kuram, kravam, ovcam, prašičem in zajcem. Tudi živalskim dojenčkom, seveda. Vsiljiv in agresiven ni nekdo z nožem, ki odreže glavo, temveč nekdo, ki si naloži polento namesto golaža.

Torej vsiljiv in agresiven je tisti, ki ne želi imeti krvavega krožnika. Dobesedno.

Potem se je zgodila lažna kri. Natančneje pred vrati Zavoda za gozdove v Sežani, ker podpira umor 113 medvedov in 10 volkov v letu 2017. Iniciativa proti izkoriščanju živali in okolja je na pročelje in vrata polila pol vedra rdeče barve in napisala nekaj grafitov, ker se s tem načrtom ne strinja.

Moj prvi odziv je bil: »Zdaj nas bodo še bolj sovražili!« Saj veste, nas fanatike, ki ne bi rezali glav živalim, ampak zeljne glave.

Ker nas, ki ne bi radi rezali vratov piščančkom, žrebičkom in teličkom, malokdo razume. Ko rečeš tofu, si blizu priljubljenosti nuklearke.

Osebno sem razočarana nad vedrom rdeče barve pred vhodom zavoda. Žal mi je, da se ne priklenemo kar za radiatorje v zavodu. Gretje je na državne stroške, čisto je in prezračeno. Nekaj, o čemer živali v Sloveniji lahko samo sanjajo. Živijo v smrdečih prostorih in v zahvalo za bedo, ponižanje in mučenje ter izkoriščanje v skladu z zakonodajo, so deležne razkosanja. Najhuje je, ker bi vedro krvi morali zliti pred vsak supermarket, v katerem leži razkosanih najmanj 113 živali.

V javnosti krožijo razvojne ideje za leto 2050, dodajam še svojo, povsem brezplačno. V Kočevju imamo lahko foto safari z medvedi in volkovi. Obisk iz tujine je zagotovljen! Borut Pahor bo (za slavo domovine) objavil selfi na Instagramu (Pahor na drevesu, medved pod drevesom) in smo zmagali.

Malce resneje, verjamem, da je za domačine medvedji in volčji zarod vprašanje dnevnega strahu. Prepričana sem tudi, da rešitev s puško ni edina.

Tukaj, zdaj, živimo v okolju, kjer so ljudje lačni. Tudi zato, ker se hrana, ki bi jo lahko pojedli ljudje, uporabi za srhljivo mučenje živali. Mučenje? Da, mučenje.

Če kdo meni, da živeti zato, da ti vzamejo vse otroke in te ubijejo za denar, ni mučenje, potem ne vem, kaj je. Nekateri menijo, da je takšno argumentiranje v prid živalim, pozor, antihumanizem. Ker humano je namreč, da delate v hladilnici, kjer ste podplačani na delovnem mestu polnem stresa in groze. Humanizem na višku. Čudovito delo, ki človeka duhovno bogati, kakor na primer praznjene črevesja prašičev ali rezanje jezikov in glav kravam. Kaj šele mletje piščančkov moškega spola? Je tudi to med cilji srečne Slovenije 2050? Le kaj bi naša kultura brez vsega tega? Padla v krizo identitete? Bomo zgolj jokali nad ajdovo kašo z jurčki?

Razumem, da je nekomu nepojemljivo, da nima pršuta v narezku, nekomu je enako nepojemljivo, da za pol ure narezka, ki ga (oprostite, izločite z blatom naslednji dan) trpi in umre žival.

Lahko sobivamo, seveda.

Manjka kri, se mi zdi?

Polivanje z redčo barvo resda ni preveč izvirno, vendar malce bolj kot oglaševanje mesnega narezka z besedami, da je to narejeno z ljubeznijo. Celo s polno mero ljubezni!

Takšne sprevrženosti je zmožen samo človek.

.