Družinica: »Kdor ne joka, ni Slovenc!«

Kako sploh začeti pisati o filmu Jana Cvitkoviča, ki ti iz prsi izruva srce brez enega samega izstreljenega naboja. Mogoče je umirati krute in počasne smrti tudi zaradi socialne zakonodaje.

V scenografiji sem prepoznala socialistične bloke v Ljubljani in usmiljenja vredno fasado osnovne šole. Odlično kostumografijo. Veselo glasbo v kuhinji in z avtoradia, ki se prehitro končata. Najbolj pa se je zarezal v ušesa lokalni moški kvartet v zanikrnem bifeju z zateglo ljudsko pesmijo. Žalostinka staroselcem v maternem jeziku.

Kot antropologinja in novinarka lahko predvsem povem, da je film zajel socialni genocid, ki ga doživlja ta država. In pokazal ga je peklensko dobro. Otroka, ki nastopata v filmu, sta naša otroka. Se spominjate, kako je v naši evropsko demokratični šoli piskalo, če otroci niso imeli plačanega kosila? Če se ne spomnite, se boste ob filmu zagotovo zapomnili za celo življenje. Tudi pizza zaradi nadpovprečne igre obeh otrok nikoli ne bo več, kar je bila.

Film je nadvse poseben v tem, da ni nič posebnega. Oče (Primož Vrhovec), ko dobi odpoved, je najprej upajoč in potem hitro začne piti šnops. Že videno. Žena (Irena Kovačevič), potem, ko ostane brez plače, je najprej zaskrbljena, kmalu zatem ima panične izbruhe. Pričakovano. Še ena tragična kriza povprečne družine iz bloka. Ko te lopneta po glavi demokratičen trg in socialna zakonodaja, ki te križata na živo pred tvojimi otroki, začneš umirati navznoter in navzven. Vmes skušaš ugotoviti, kje in kako si tako kardinalno zavozil, da se ti to sploh dogaja. Ugotoviš, da je to zato, ker nisi mafijec ali pa tajkun. Utegne biti postsocialistični greh, da si ena navadna družina, malo rokenrola pa alpski kvintet in riž s paradižnikovo omako. Kar je veljalo za običajno, je postalo prizorišče brutalnega boja za preživetje.

Režiser Cvitkovič je nekakšen slovenski pesnik s kamero. Nekdo, ki je že pljuval kri skupaj s tistimi bolj pri robu idile. Nadarjen, ranjen in prisoten izključno zato, ker ne more nehati verjeti v dobro. Roko na srce, tam nekje proti zrelim letom gredoč, je naloga, da pokažeš otrokom, da je svet kljub vsemu lep, zaradi nas samih. Druga izbira je cinizem, za katerega smo nekateri že prestari. Tretja možnost je le še zloba, ki je očitna strahopetnost.

Treba je imeti pogum posneti film, ki pokaže, da smo brez ljubezni v družini največji reveži.

Po filmu in ob filmu nisem jokala, bolj sem v bistvu tulila od žalosti. Ker je vse tako res in tako boleče.

Ne morem, da ne bi omenila: lepo, da je 20.000 ljudi prišlo pozdravit košarkarje z evropskim zlatom, zaslužijo si najmanj to in še več! Za družinice Slovenije, ki umirajo na obroke, bi jih moralo najmanj 200.000 stati pred parlamentom. V skladu s tem dodajam: "Kdor ne joka, ni Slovenc!" Mi vsi smo družinica, Slovenija namreč. Če ne bomo skrbeli drug za drugega, nam ne bo dobro. Ljudje smo, kajne?

S klikom na oglasni prostor podpirate neodvisni medij. Hvala.

Foto: You Tube 'napovednik filma'