Glasbena skupina Vedun/Facebook
Polna dvorana v Cekinovem gradu je zavzeto poslušala v slovenskem prostoru in pravgotovo tudi širše, izjemen ansambel Vedun. Vodi ga dr. Mira Omerzel – Mirit, skupaj z njo pa muzicirajo Tine Omerzel Terlep, Mojka Žagar, Igor Meglič in Polona Kuret.
Večer je bil posvečen pojočim in duhovnim vezem Slovanov in Slovencev s svetom, kot so poimenovali večer. Bil je slavnosten, saj so hkrati obeležili 120 let zbirke Slovenske narodne pesmi dr. Karla Štreklja in 45 let etnomuzikološkega raziskovanja dr. Mire Omerzel – Mirit. Ob tem so se zvrstile še druge obletnice, kot je 20 let njenega duhovnega poučevanja in katedre Veduna. Simbolno so zapisali tudi 37 (3+7=10) let ansambla Trutamora Slovenica / Vedun. Minilo je tudi 15 let trans-igre glasbenikov ansambla Vedun in 15 let življenja brez hrane za Miro Omerzel – Mirit.
Slavnostna govornica večera je bila muzikologinja mag. Simona Moličnik z Radia Slovenija. Kot je povedala, poleg izginjajočih glasbenih biserov naših prednikov, Mirit ohranja tudi muziciranje v pol-transu. Glasbena skupina Vedun nosi ime staroslovanskega božanstva, ki je z besedo in zvokom preganjalo temò in zdravilo okolje in živa bitja. Poudarila je, da je glasbeno izražanje nekdaj sodilo med posvečena orodja širjenja zavesti ali duha ter urejanja sveta.
Vsak zvok, vsak dih, vsak kamen
Izvajalci koncerta so nas zapeljali že s prvim zvočnim darilom, čarobno lepo prekmursko hvalnico koprivi. Mira Omerzel je pojasnila, da je spoštovanje življenjskih oblik, čudenje in zaljubljenost v življenje, posebna magija. Z izvedbo te pesmi so začarali dvorano, ki so jo nato popeljali skozi slovanske, keltske, indijske in indijanske ter bizantinske in balkanske zvočne kode. Skozi občinstvo je zadonelo tudi grleno petje in zvoki mongolskih step, pihanje na kosti in oglašanje lesene sove.
Naloga etnomuzikologinje v današnjem času je izjemnega pomena. Glasba je postala večinoma računalniško generirana zvočna kulisa ali še pogosteje glasbeno onesnaževanje bivanja. Brez namena in pomena, brez poudarka in zavedanja, čemu in komu služi. V takšnem okolju se je potrebno znova naučiti prisluhniti temu, kar nam kaže že »navadna« kopriva. Je zdravilna rastlina, ki jo lahko pomotoma kdo zamenja za »nepomembno«, vendar ima v sebi moč. A je (pre)pogosto spregledana ali razvrednotena, tako kot zakladnica ljudske glasbe, ki nosi v sebi zapise vedenja o življenju samem.
Kot so učila ljudstva, ki so živela v sozvočju z naravo – plevela ni. Vse je enako pomembno – vsak zvok, vsak dih, vsak kamen.
