Pomlad iz ječe ven
Avtor/foto: Miha Ferkov
Le kdo igra se igrico svetovno?
Cel svet računalnik je postal!
Velja v tej igrici pravilo,
da človek je človeku virus - zlo.
Kaj nismo še pred tednom vsi igrice igrali?
On-line karte kupovali, potovali,
se v gostilnah družili, smejali?
Zdaj Kranjcem vremena niso se zjasnila,
kljub soncu pomladanskem,
zidov lastnih senca nas je zatemnila.
Kako vsi mi, vsak zase mali Bog,
čez noč pohlevne ovčke smo postali.
Lasten dom postal nam je zapor,
ubogi šele tisti sami, stanovanje je kot celica.
Sprehod v gozdu, po travniku in jasi,
kolesariti ob reki, jezeru in vasi ...
Zakaj že to? Čemu vse to?
O, zdaj vemo, ko ne smemo.
Bogaboječi trepetamo
pred vrati Korone kot boga.
Le kdo v resnici ti Korona si?
Če bolezen, zakaj vojska in ne zdravilo
s tabo se bori?
Popij hudič zdaj liter viskija in pojdi spat.
Zaspi za dolgo,
ti butasti pohlepni Veliki brat -
ZA VEČNO SPAAAAAAT!
Mi pa iz ječe kapitala
nazaj na planjave sončne,
v objem hribov in vrtov,
k sebi in tebi, zares – domov.
