O štiripartitnem odnosu med velikimi silami
Piše: Borut Petrovič Vernikov
Nahajamo se v času ponovnega preurejanja sveta in zavzemanja novih pozicij, predvsem v štiripartitnem odnosu med ZDA oziroma Natom, Evropsko unijo, ki je trenutno pod vplivom Amerike in s tem tudi Nata ter Kitajsko in Rusijo. Vsaka od njih na novo išče in udejanja svojo pozicijo in vpliv v geopolitičnem prostoru sveta. Amerika v svetu izgublja vodilno vlogo, svoj tehnološki primat, počasi pa tudi pozicijo v Evropi, Kitajska jo s svojo vedno večjo ekonomsko močjo v svetu pridobiva, Rusija, z ne največjim ekonomskim potencialom, vendar z neverjetno veliko vojaško močjo želi ohraniti svoje strateške cilje, da bi se zaščitila pred vedno tesnejšim približevanjem Nata k njenim mejam.
ZDA žal trenutno nimajo takega predsednika kot je bil John F. Kennedy, ki je rešil kubansko krizo in takega politika, kot je bil Henry Kissinger, ki je kot Državni sekretar ZDA za zunanje zadeve privedel do otoplitve odnosov s Sovjetsko zvezo ter ključno prispeval k vzpostavljanju diplomatskih odnosov s Kitajsko.
Evropska unija, predvsem Nemčija in Francija, ne razume, da je za razliko od prejšnje pozitivne vloge, ki jo je Nato imel v času Varšavskega pakta, sedaj postal Trojanski konj v EU, saj jo postavlja v položaj, da sledi interesom ZDA, namesto, da bi zaradi samozaščite 448 milijonov prebivalcev, Evropska unija ustanovila lastno vojsko. Dejstvo je, da bi šele takrat postala respektabilen partner v odnosu do drugih. V krizi med ZDA in Rusijo se EU vpleta v kontraproduktiven zaplet v Ukrajini, kar državam članicam, predvsem pa Nemčiji in Franciji, da drugih ne naštevam, ne bo prineslo kratkoročnih, predvsem pa ne dolgoročnih gospodarskih koristi. Povedati pa je potrebno, da imajo največji igralci v tej krizi svoje koristi s prodajo orožja. Sproducirana vojna bo prinesla koristi producentom in režiserjem te vojne, ubogim, nič krivim prebivalcem v Ukrajini in povsod po Evropi pa hudo ekonomsko krizo, ki bo eksistenčno prizadela ljudi.
Ker USA vendarle počasi zgublja svojo pozicijo v Evropi, jo želi utrditi s pomočjo Nata. Kot kaže ji je to v sporu z Rusijo trenutno uspelo, kar je za Evropsko unijo slabo. Večina vodilnih evropskih politikov tega še ni doumela. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da to vedo, vendar se zaradi njihovih sebičnih interesov sprenevedajo.
Rusija je surovinsko, predvsem zaradi plina, za Evropsko unijo zelo pomembna. Plin je strateška surovina, ki povezuje zahodno Evropo, predvsem pa Nemčijo in Rusijo. Nemčija ter ostale članice EU potrebujejo ruski plin, predvsem pa sigurnega partnerja s stabilnimi cenami in dolgoročnimi pogodbenimi garancijami. Lahko se zgodi, da EU sedaj to ugodno pozicijo zgubi. Tako močno navezovanje na nekoga, ki plina nima, svoj vpliv v svetu pa si želi ohraniti in utrditi s pomočjo Nata, za EU ni modro. Škoda, da Evropa trenutno modrih državnikov nima.
Kitajska se vsega tega zaveda, zato se vedno bolj povezuje z Rusijo, kar bo ZDA in EU še oslabilo. Njen ekonomski razcvet je tako velik, da ji Amerika ne more slediti. Le malokdo pa se na zahodu zaveda, kako Kitajska s svojo filozofijo konfucionizma vpliva na zavest tistih, ki ga sicer ne poznajo, zato pa je tudi učinkovit, kar se je pokazalo na obeh Olimpijskih igrah. Kitajska deluje vztrajno, vendar učinkovito tam, kjer v svetu lahko ustvarja svoje interese, kar je seveda logično.
Nezadržno prihaja čas ekonomske krize. Henry Kissinger, ki je bil po rodu Nemec, je nekoč izrekel modro misel: » Kdo nadzoruje hrano, nadzoruje ljudi, kdo nadzoruje orožje, nadzoruje vlade.« O tem bo ponovno potrebno temeljito razmisliti, še posebej v današnjem času, ko v politiki primanjkuje ljudi njegovega kova, sploh pa takih, ki bi zagovarjali konsenzualno politiko, ki ne ruši ampak ustvarja pogoje za konstruktivno sodelovanje. Današnji politiki, ki so trenutno na oblasti v EU in v ZDA, kot kaže ne obvladajo realpolitike ter se, kot zgleda, ne ozirajo na, za vse sprejemljive, praktične rešitve v mednarodnih odnosih.
Zavedati se moramo, da je Slovenija majhna država. Nimamo pomembnega, sploh pa ne odločujočega vpliva v mednarodni politiki. Za nas bi bilo veliko bolje, če bi kot Avstrija delovali v vlogi nevtralne države, ne pa, da smo članica Nata, ker nas to posledično neposredno vpleta v konflikt med ZDA in Rusijo. S svojo politiko bi morali iskati tiste niše, ki bi nam lahko realno omogočale uresničevanje naših eksistenčnih in eksistencialnih interesov.
Naš predsednik vlade zadnji čas izreka nepremišljene izjave, ki so daleč od politične modrosti. Njegova egocentričnost, ki nima nobene zveze z njegovo realno politično močjo v mednarodnih odnosih, Sloveniji škoduje, zato bi bilo prav, da mu na volitvah več ne omogočimo, da bi lahko še naprej deloval v tej zelo odgovorni politični vlogi.
Trenutno se torej nahajamo v svetu kompliciranih, zapletenih odnosov in razmerij, zato potrebujemo veliko človeške in politične modrosti, da naš svet, zaradi njunega pomanjkanja, predvsem pri glavnih odločevalcih, ne bi iztiril s poti, kar bi bilo za vse nas pogubno.
