Protest: Česa ne boste brali v uradnih medijih?

Piše: Claudia Bradač

Včeraj je bil protest. Ponovno. Najbolj množičen. Spet sem bila prisotna kljub grenkemu priokusu, ki ga je pustil prejšnji protest. Nisem želela ponovno poslušati že znanega in le stati na Trgu republike. Dodaten zadržek so mi povzročili posnetki pol ure pred protestom, ki so prikazovali zelo prazen trg. Bo sploh kdo prišel? Se komu sploh še da vztrajati? Ali bo tretji protest totalna sramota stotih ljudi?

Ob 13:05 prispem na trg in nariše se mi nasmeh na obraz.
Ljudje so tu. Obrobja trga so že polna. Začnemo s programom. Veliko govorov. Raznolikih. Bolj učenih ljudi in ljudi, ki so nam bližje; ki jih srečamo na cesti. Vmesni glasbeni predahi.
Stoječe ovacije in spodbude srednješolcem Zagorja ob Savi.
Srce parajoč govor očeta pokojne Katje.
Nagovor predstavnice iniciative Maske dol. Del, namenjen policistom, se mi je zdel še posebej pomemben, saj je bil naslovljen in govorjen direktno tistim, ki so tam stali.
Vedeli smo, da je velika večina ljudi še na poti in da se bodo podali na protest šele po tretji uri, zaradi česar je glavni govorec počakal s svojim govorom. Danes vemo tudi, da je bilo ogromno cest blokiranih in da veliko ljudi ni prišlo na cilj.

In veste, česa ne boste prebrali v uradnih medijih?

O pogovorih med ljudmi o diskriminaciji, izkušnjah s cepivi, tragičnih zgodbah, ki se pometejo pod preprogo, ljudeh, ki so le zanemarljiv del statistike, ireverzibilnih posledicah, ki jih ne znajo pojasniti in se niti ne ukvarjajo, absurdu, ko se te silijo v cepljenje v zameno za svobodo, sploh ne za zdravje, moralnih držah ljudi, ki se bodo odrekli tudi službi, saj se zavedajo, da nekaj ni v redu s celotnim pristopom in posiljevanjem.

Tega ne boste brali, to morate slišati. Tam. Med ljudmi.

Ura je bila 15:50, ko je odmevala pobuda protesta na ulici. Sprehodili smo se do predsedniške palače. Nadaljevali prosto naprej mimo Prešernove, Bleiweisove in skozi celotno Celovško cesto, ko je bila glavnina poti protestnikov ter nazaj.

Česa ne boste videli v uradnih medijih?

Nasmejanih obrazov na oknih in balkonih blokov, ploskanja in vzklikov mimoidočih, nasmejanih otrok in starejših, ki so nam dali glasno podporo, očitno utrujene voznike avtobusov, ki so z veseljem odprli okna, dali masko dol in nam, ki smo hodili mimo, dajali roko, ljudi v avtomobilih, ki so obstali v prometu, a so z veseljem in navdušenjem trobili zraven, nekateri celo začeli pogovore z nami, delavce v praznih lokalih, ki so s solzami gledali povorko, zdravstveno osebje, ki je stopilo iz Železniškega zdravstvenega doma in na veliko ploskalo v podporo.

To so izkušnje, ki jih mediji ne bodo opisali.

Kar je bil tudi razlog, da smo na neki točki pristali tudi pred RTV. Da, vzkliki »lažnivci« so še kako na mestu za naše medije. Ostajam pri tem mnenju, tudi ob današnjih člankih na temo protesta. Sram vas je lahko in vredni ste sojenja!

Česa še ne boste slišali v medijih?
Izjave policista, ki je tekel mimo nas proti avtocesti, da se je postavil v formacijo, zadihan, prepoten, a z isto energijo, kot smo jo imeli ostali: »Vsaka vam čast za tole danes!« Ali pa odprt pogovori s policisti, ki so spremljali karavano ljudi v kombijih, ki so nam dali odkrito podporo, brez kančka zamere za dodatno delo. Nekateri tudi s solzami v očeh. Ali pa policista, ki je dal čelado dol, za kratek trenutek, da nam je dal vedeti, da je z nami, čeprav je na drugi strani.

Tega ne boste brali, to morate videti. Tam. Med ljudmi.
Na tej točki bi se dotaknila tudi uporabe vodnega topa in solzivca helikopterja - po mojem mnenju, s čimer se večina ne bo strinjala, upravičeno, saj tvegamo potencialno množično prometno nesrečo, kar pa ni cilj protesta.

Zdi se mi, da je bila tudi sama policija nepripravljena na ta scenarij hoje po avtocesti, saj se to v zgodovini Slovenije še ni zgodilo in je bilo ogromno improvizacije. Tudi s strani protestnikov, ki so si zadali ta ambiciozni podvig, ki bi uspel le, če bi imeli precej večje število udeležencev (govorim o šest mestni številki) in tudi podporo tovornjakarjev. Zaenkrat še nismo tam. Žal.

Morda bo policija v prihodnje znala bolje reagirati in opustila uporabo prisilnih sredstev. Zavedajte pa se, da bi policisti lahko bili precej bolj agresivni skozi celoten shod (saj se spomnimo prvega protesta in metanja solzivca vse povprek, kot da je zastonj in praznijo zaloge ter uporabo topa, kot da imamo sezonsko čišcčenje cest, kajne?), zgovarjati se na otroke in starejše, ob takih podvigih, pa ni nič bolje kot gaslight pristop, ki ga uporabljajo v politiki. Bodimo boljši.

Policiste pa prosim, naj se v takih množičnih protestih vzdržijo uporabe konj in psov. Ta bitja ne spadajo v včerajšnje scenarije.

Česa tudi ne boste zasledili v medijih? Povezanosti. Nasmehov ljudi. Voljo. Ta življenjski boj. Za svobodo. Za ljudi. Za življenje.

Veste, tam smo z namenom. Morda marsikdo še ni na stopnji, na kateri bi se poistovetil z razlogi in se še kar zapleta z delitvami in raznimi oznakami drugače mislečih, ki niso upravičene, ampak velika večina je pa že ugotovila, da to, kar se dogaja v naši državi, ni več vprašanje virusa in zdravja, ampak vprašanje politike in kršenja pravic državljanov.

Kdor se s tem nima časa ukvarjati, mu pa samo polagam na dušo - prišel bo čas, ko se boš moral, saj se ta način vodenja, v katerega zavijamo, širi v prav vse aspekte našega življenja. Na neki točki se boš moral ukvarjati, pa čeprav želiš biti noj z glavo v pesku. Morda bo takrat prepozno.

Veste, česa vam mediji tudi ne bodo povedali?
Da so naši poslanci zapustili parlament že ob 12. uri.

Minilo je že 70+ petkovih protestov, minili so trije sredini in nekaj nepovezanih. V tem času niti enkra ni kakšen politik stopil iz parlamenta, se postavil pred mikrofon in se zagovarjal pred narodom. Ne, pred protesti se beži. Nihče se pa ne vpraša, zakaj je pa narod sploh tam?
V slogu že znane retorike naših poslancev, ki je poniževalna, zasmehovalna, polna sprenevedanja in tudi psihotična, je Janez Janša tudi te proteste označil za nasilne in grozeče ter bil užaljen ob omembi vojaškega sodišča za vse vpletene.

Miha Rebolj je govorce označil za antivaxerje in se hkrati pohvalil, kako bo 13 - letnega sina pospremil na cepljenje danes (medvrstično zasmehovanje vsake žrtve cepljenja je pri tem zgolj naključno). Jure Ferjan vas prosi, da sami presodite, kdo ima čas med 13. - 18. uro ovirati promet vsem, ki so oddelali 8-urni delavnik. Ob istem vprašanju pa našega Plemenitega dodatno zanima, kdo smo ljudje, ki imamo čas na delovni dan skakati pred parlamentom - označeni smo za vaške posebneže, imigrante, prejemnike socialne pomoči, svobodne umetnike in celo dilerje.

No, pa naj se vam predstavim, vele smetana naše države.
Ime mi je Claudia Bradač, 31, državljanka Slovenije od rojstva, otrok dveh, prav tako tu rojenih Slovencev. Trenutno se zaposlena, na dopustu, v stalnem iskanju stabilnosti, če sem zaradi svoje introvertnosti vaški posebnež, pa naj bo temu tako, umetnik absolutno sem, o dilanju me pa lahko vi kaj več podučite, saj ni treba prav hudo razmišljati, zakaj ste odločno zavrnili testiranje na droge in ga označili za poseg v zasebnost in telo. Tudi nisem manj izobražena ali manj razgledana, prašič, ki mu mečete bisere, mevža, pussy ali katerakoli žaljivka, ki jo namenite tudi meni kot državljanki te države in protestniku včerajšnjega shoda.

Vaša retorika ogromno več pove o vas samih, kot pa o tistih ki jih naslavljate!
Ta ciničnost je tudi eden od razlogov, da vas narod ne spoštuje nič več. Niti malo.
Zavedajte se pa še nekaj - kar daš, to dobiš. Vi niste otok v družbi. Tudi vi prihajate v stik z ljudmi. Ste odvisni od njih. Zanima me, koliko časa še? Ljudje vam bodo začeli obračati hrbet. Vse starejši postajate. Soodvisni od pomoči in lepih gest ljudi s ceste. Ta narod ima dolg spomin. Lepe geste in pomoč se bodo za določene od vas končale. Pazite, po kom hodite.

Malo pred osmo zvečer smo se vrnili na Trg republike, kjer sem presenečeno videla ogromno ljudi, ki se niso pridružili dolgi hoji po Ljubljani. Skupinsko smo zaključili z vzkliki za svobodo, ob spremljavi opozoril helikopterja o nameri uporabe prisilnih sredstev in ob enoglasnem petju Zdravljice. Tu se je moja izkušnja protesta zelo simbolično tudi končala. In veste kaj, niti malo se ne sramujem, da sem bila del te množice, ki se bori. Ki ne čaka na neki čudež in odrešitelja iz zavetja kavča.

Včeraj sem končno dosegla tisto eno stvar, na katero bom celo življenje ponosna.
Da, z dvignjeno glavo lahko rečem, borila sem se zase in tudi za vas, ki tako radi udarjate po nas. Za vaše starše. Vaše otroke. Vaše vnuke. Borila sem se za vaše pravice, ki jih tako lahkotno prodajate in ne vidite ničesar spornega v postopanju trenutne politike in njenih priveskov.
Borila sem se za lepši jutri.
Bila sem, vsaj v mojih očeh, na popolnem protestu.
Kje ste bili pa vi?

P. S.
Pa lep pozdrav kondiju na vlaku, ki mi je pol ure po protestu na vlaku vsiljeval masko in me resno spraševal: »Zakaj ne morem biti kot vsi ostali?«
In krog se je obrnil.