Poslednji partizan
Čez deset let se bomo v Sloveniji spraševali, če nas je že zapustil poslednji partizan ali partizanka?
Bridka, a veličastna je zapuščina slovenskega junaštva. Takoj, ko so utihnile puške in mitraljezi v slovenskih gozdovih, ko so se izpraznile mučilnice in slekle »pižame« koncentracijskih taborišč, se je začelo. Izbris resnice, izbris trpljenja, izbris sledi življenja, ki ga piše zgodovina ...
Ko je nacistično in fašistično zlo napadalo slovenske družine, so se ljudje branili. Svoje golo življenje. Branili so svoj obstoj. Za okupatorja so bili lahko samo troje: ubogljivi sužnji, sebični kolaboranti ali umazani uporniki - partizani.
Ljudje niso z lahkim srcem odhajali sredi zime v blatne jame, slabo oblečeni, lačni in z zavestjo, da so lahko naslednjo uro že razpadajoče truplo za prvo smreko. Celo brez groba, brez spomina v hudem boju z okupatorjem.
Kot umazana gnojna rana se vleče skozi desetletja osamosvojitve smrad izdaje našega Narodno osvobodilnega boja. Ker jim je uspelo. Starejši in mlajši zavijajo z očmi in obračajo stran glave ob omembi partizanov. To je bil načrt. Umazati najsvetejše žrtve plemenitih src s politiko in uslugami.
Resnica je, da so bili v narodno osvobodilni boj vpleteni interesi velesil, o katerih velika večina ni vedela ničesar. Še zdaj ne ve. Redki so vlekli niti. Zato je mnogim borcem in borkam po osvoboditvi ostala grenkoba zaradi izdaje idealov tovarištva. Preštevilni heroji so bili odrinjeni, da so na njihova mesta stopali pohlepneži vseh vrst. In domobranci? Premnogi odgnani s pištolo na glavi in nevedni. Ampak vodstvo je vedelo. Kot vedno, ga ni boljšega načrta, kot da brat ubija brata, sosed soseda. Britanski imperij je preko Vatikana pihal na dušo domobrancem in hkrati metal orožje partizanom. Naj se koljejo Slovenci in prepirajo do konca dni, kdo na koncu dobiček dobi?
Kar jim je uspevalo med 2. svetovno vojno, jim uspeva še zdaj. S tem, da je danes komaj za gručo mlajših borcev in bork za svobodo. Množica slepo sledi oportunistom leve in desne pokvarjenosti, ki mažejo zgodovino ali se z njo neupravičeno kitijo. Saj niso njeni legitimni nasledniki. Ne v besedah in še manj v dejanjih.
Obstaja pa svetla plat. Resnica se lahko uniči le za nekaj časa, vedno bo našla pot. Vedno bodo obstajala srca, ki jim svoboda pomeni več kot z bogastvom okrašeno suženjstvo.
Tudi, ko bo zadnje junake in junakinje sprejela zemlja, po kateri hodimo po njihovi zaslugi. Še takrat bo v nekaterih prsih sijala svetloba spoznanja, da je največji dosežek človeka njegova plemenitost sredi tragedije. Preseganje sebičnosti, pohlepa in strahu za zgolj in samo lastno skorjo kruha. Ne pomenijo največ pohvale, iz katerih zaudarja po lažeh. Četudi vidi le ena ptica in en kamen tvoj iskreni nasmeh, se nad obzorjem zariše usoda človeka, ki je izpolnil svoje poslanstvo. Ker je služil dobremu, brez da bi terjal plačilo. Stokrat mu je že bilo poplačano: rešil je svoje srce.
Naj utripa glas svobode in dejanja poguma med brati in sestrami, ki so spoznali trpljenje junaštva in pekel pogube. Da bi spoznali in ostali – ljudje. Ozrite so okoli sebe. Tako zelo malo jih je …
Foto: Jože Petek
