Zaupanje v znanost
Piše: Antonija Szabo
Danes naj bi splošna javnost premalo zaupala znanosti. Znanost pa se sprašuje, zakaj je temu tako (medtem me 16-letni sin poduči, da je lastnost postmoderne, kot so jim razložili v šoli, dvom v znanost).
Univerza v Ljubljani je zato, da bi okrepili zaupanje v znanost in odprt dialog, že pred tedni organizirala serijo pogovorov Dileme o cepljenju, v okviru katere so strokovnjaki odgovarjali tudi na vprašanja širše javnosti. Eno od njih se je nanašalo denimo na to, ali sme univerza preverjati izpolnjevanje PCT pogoja. Odgovor sodelujočega profesorja za ustavno pravo je bil, da je ne glede na morebitno dvomljivo pravno osnovo ukrepa, določenega z odlokom, univerza avtonomna institucija, ki se zanj lahko odloči samovoljno, v znak podpiranja zaupanja v znanost, ki jo soustvarja, takorekoč v znak podpore same sebi in delu svojih zaposlenih.
Zaupanje v znanost je v tem besedilu izpisano že trikrat. Zaupanje. Ne dokazi, argumenti, upoštevanje pravnega reda. Kar je v Sloveniji sicer pravno sporen ukrep – preverjanje PCT pogoja – univerza avtonomno in samovoljno torej lahko izvaja, če se tako odloči. Večvrednostni avtokratizem, ki naj bi prispeval k zaupanju javnosti v znanost (in univerzo), k temu, da univerza sama ali morda celo prva upošteva pravni red države oziroma prva opozori na njegove morebitne nekonsistentnosti?
A mimo tega – po letu in pol življenja s korono je odpiranje univerze javnosti in pojasnjevanje najrazličnejših nejasnosti vsekakor dobrodošlo. Ne da bi se sogovornikom vprašanja zdela nesmiselna ali neumestna, npr. tudi takšna, ali virus obstaja. Brez obsojanja in zavračanja vprašanj kot neustreznih, kot vprašanj teoretikov zarote – če denimo tudi univerza sama uči, da neumnih vprašanj ni, da so neumni lahko le odgovori. In če naj bi bila univerza prostor radovednosti, debat in diskusij, soočanja gradiva, analiz in interpretacij, ukvarjanja z dokazi, argumenti, »dejstvi«. Ravno tega v zadnjem letu in pol – manjka. Ne le manjka. Dvom je že od vsega začetka epidemije označen kot neumesten, neracionalnen, kompliciranje, če ne že skoraj kot posameznikova psihična motnja. Pa ne radikalen in kategoričen dvom, ampak konkreten, specifičen, vezan na posamezna, ozko definirana vprašanja. Ker se pričakuje, da je znanosti potrebno zaupati. Vendar, a ni ravno racionalistična znanost prizadevanje zoper dogmatizem, prostor soočanja in iskanja odgovorov, ki se ravno po tem razlikuje od denimo vere, verjetij ali ideologij? Ki pa jim je potrebno – zaupati.
Zato vse pohvale Univerzi v Ljubljani, da je pogovora organizirala, da se odpira javnosti in daje prostor njenim vprašanjem. Rečeno je bilo, da bo s tovrstnimi pogovori nadaljevala. Upam, da redno, natančno. Da si bo vzela čas in si zaupanje javnosti – pridobivala. Ker se ji zaupanje zdi pomembno ne le samo po sebi, zaradi samopodobe, ampak ker lahko s tem prispeva k pomiritvi strasti med razcepljeno javnostjo, ampak – najprej in predvsem – k zdravju vseh. Kar naj bi bil tako ali tako njen namen in enako tudi namen vseh s kovidom povezanih znanstvenih prizadevanj. Spodbujam torej univerzo, da sta pogovora res šele začetek podajanj odgovorov na denimo tudi tako preprosta, a begajoča (statistična) vprašanja, ali se med umrle zaradi kovida šteje tudi umrle s kovidom in zakaj je temu tako – pri čemer se težko izognem primerjavi s podatki VAERS glede umrlih zaradi cepljenja (oziroma, kot je bilo pojasnjeno) tistih, ki so umrli cepljeni (a dejansko npr. v prometni nesreči). Spodbujam odgovore na posamezne sklope vprašanj, ki že leto in pol krožijo med ljudmi in nas begajo in razdvajajo – od mask (kolikšne so prednosti njihove rabe v primerjavi z njihovo kolateralno škodo), testiranj (zakaj so v EU testi z grgranjem oziroma slino veljavni, pri nas pa ne), veljavnih ali ne načinih oziroma protokolih zdravljenja kovida, vsebinah, o katerih iz takšnih ali drugačnih razlogov (ne) govorimo, oziroma (samo)cenzuri. Od teme do teme, natančno in poglobljeno. S soočenji kolegov iste ali sorodnih strok, ki jima oba pola razcepljene javnosti sledita ali ne. Denimo s soočenji argumentov in virov Iniciative slovenskih zdravnikov, Civilne iniciative slovenskih pravnikov in na drugi strani njihovih kolegov, denimo dr. Ihana, ki prve sicer zavrača kot nekompetentne.
Boste porekli, da bi potem lahko univerza počela le to? Da so bili odgovori na več načinov, v različnih medijih in vseskozi že večkrat podani in da ste utrujeni od razlaganja? Morda. A tudi javnost je. Od iskanja odgovorov, spraševanja in tega, da se njenih vprašanj ne sliši, zakaj se je ne jemlje resno, zakaj se že vseskozi različnih strokovnih mnenj na posamezne teme javno ne sooči. Tako sama išče in spremlja ene in druge. Ali zgolj in le še ene in ne več drugih. Zakaj že od vsega začetka epidemije ni mogoče brez vrednostnega označevanja in naslavljanja posameznih tem oziroma vprašanj? Po denimo belgijskem psihologu Mattiasu Desmetu v zadnjem letu in pol nastajata raz-cepljeni skupnosti, ki stopata vse bolj v konflikt, izhod iz katerega pa je lahko le medsebojno poslušanje. Jemanje zares. Ne pa medsebojni dvom. Ki vključuje tudi dvom v zaprto oziroma znanost, ki (vnaprej) vrednoti in vprašanja prepoznava kot nesmiselna oziroma nerelevantna. Če znanost dvomi v javnost oziroma ji ne prisluhne, ji javnost lahko le slepo zaupa ali pa – vanjo prav tako dvomi.
Zato dobronamerna spodbuda univerzi – organizirajte še več odprtih debat. Ker si tudi jaz želim ostati zdrava, enako kot to želim tudi svojim bližnjim in ljudem, s katerimi prihajam v stik. Poskusite tudi vi zaupati meni.
Da se morda spet nekoč svobodno odločim podpisati s svojim pravim imenom in priimkom, ker bom lahko iz izkušenj (spet) zaupala, da je znanstveni prostor odprt in spoštljiv, jaz pa da se kljub svojim morda različnim pogledom in vprašanjem v njem lahko počutim svobodna in tudi eksistencialno, moralno neogorožena.
