O prostovoljnem suženjstvu

»Uboga, bedna in neumna ljudstva, narodi, ki so se odločili za lastno nesrečo, slepi za svoje dobro! Dovolite si, da ste pred lastnimi očmi prikrajšani za najboljši del svojih prihodkov; vaša polja so opustošena, domovi oropani, družinske dediščine odvzete. Živite tako, da niti za eno stvar ne morete trditi, da ja vaša; in zdi se, da se počutite počaščene, če ste posodili svoje premoženje, družine in svoje lastno življenje.«

»Pred vsemi temi poniževanji, kot jih tudi delovna živina ne bi zdržala, se lahko rešite, če le poskusite, ne z ukrepanjem, temveč zgolj s tem, da ste pripravljeni biti svobodni.«

Vladarji so bolj ranljivi, kot si ljudje mislijo. Lahko se sesujejo v trenutku - ko je umaknjena podpora ljudi. To je teza skoraj pol tisočletja starega francoskega zapisa, ki je ohranil preroško sporočilo za človeštvo.

Étienne de La Boétie se je rodil v Sarlatu v pokrajini Périgord na jugozahodu Francije leta 1530, njegov esej Razprava o prostovoljnem suženjstvu je izjemno pomemben v zgodovini politične misli. Zamaje razmišljanje o delovanje države. Njegova teza in argument predstavljata najboljši odgovor na Machiavellija, pa tudi enega temeljnih esejev v obrambo svobode, so zapisali kritiki eseja.

La Boétie je že pred 500 let ugotovil, da peščica ljudi odloča o večini in zakonih, le če jih večina podpira. Zanimalo ga je, zakaj velika večina podpira peščico na oblasti, četudi so ti okrutni, zlobni in nasilni. Večina ljudstva lahko brez protestov, napadov ali aktivnega odpora, zgolj z nesodelovanjem, avtomatično odstavi vsakega vladarja oziroma peščico na oblasti.

Kot piše La Boétie tiran nima »nič drugega kot moč, ki mu jo podelite, da vas uniči. Nima dovolj oči, da vohuni za vami, če mu jih vi ne posodite? Nima toliko rok, da vas premaga, če mu vi pri tem ne pomagate. Stopala, ki poteptajo vaša mesta, kje jih dobi, če niso to prav vaša? Kako ima lahko sploh moč, če ne z vašo pomočjo? Kako bi si upal napasti vas, če ne bi imel vašega pristanka?«

»Odločite se, da ne boste več služili, in naenkrat boste osvobojeni. Ne prosim vas, da dvignete roke nad tirana, da ga zrušite, ampak preprosto, da ga ne podpirate več; potem ga boste videli, kot velik Kolos, ki mu je podstavek odmaknjen, bo padel z lastno težo in se zlomil na koščke.«

»Svobodni ljudje med seboj kar tekmujejo, kdo bo več doprinesel k skupnemu dobremu; vsi hočejo biti deležni bolečine poraza in veselja zmage. Zasužnjeni ljudje poleg tega vojaškega poguma izgubijo tudi splošno živahnost ter imajo nizkotno in mlačno, veličine nesposobno srce. Tirani se tega dobro zavedajo, in ko vidijo, da so se uklonili, jih pripravijo do tega, da se še bolj pomehkužijo.«

»Zdaj pa prihajam na točko, ki je po mojem mnenju gonila sila in skrivnost nadvlade, opora in temelj tiranije. Tisti, ki misli, da tirane podpirajo helebarde, straže in ogledni stolpi, se po moje hudo moti; poslužujejo se jih bolj zaradi lepšega in v zastraševalne namene kot iz zaupanja vanje.«

»Niso skupine konjenikov, niso druščine pešakov, ni orožje tisto, kar brani tirana. Sprva je to težko verjeti, je pa res: tirana vedno vzdržuje štiri ali pet posameznikov, štirje ali pet jih zanj drži deželo v suženjstvu (...) Od teh šestih ima dobiček šeststo drugih, ki so jim podložni in ki jim poveljujejo tako kot njim tiran. Teh šeststo ima pod seboj naslednjih šest tisoč, ki so jih povzdignili, ki so jim, da so ohranili njihovo poželjivost in krutost (in ju v pravem času tudi izkoristili); predali bodisi vodenje provinc, bodisi denarne posle ter jim pustili narediti toliko hudega, da lahko le v njihovi senci obstanejo in se izmikajo zakonom in kaznim, ki bi si jih sicer nakopali.«

»Skratka, če pridemo do uslug ali uslugic; dobičkov ali povračil, ki jih nekaterim zagotavlja tiran, kmalu vidimo, da obstaja ravno toliko ljudi, ki imajo tiranijo za koristno, kot tistih, ki bi raje imeli svobodo.«

Razprava o prostovoljnem suženjstvu je aktualna danes enako kot takrat, ko je bila objavljena. V slovenščini jo lahko preberete v izdaji KUD Apokalipsa (2014). Besedilo, objavljeno v poševni pisavi, je slovenski prevod Alenke Koželj iz prav te knjige.