Sodstvo salutira nacizmu – ljudje ne bomo!
Slovensko vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo proti zločincu, kolaborantu nacistov, ki je vodil poboje Slovencev in Slovenk ter njihovih otrok, generalu Leonu Rupniku. In to prav v letu 2020, ko slavimo 75. obletnico zmage nad nacizmom. Slovensko sodstvo tako želi javno ob obletnici simbolično izročiti Slovenijo v roke njenih krvnikov.
Slovenija je vse od osamosvojitve v primežu dviga klerofašizma, natančneje vatikanskega poveličevanja nacizma in fašizma ter opravičevanja slovenske kolaboracije z okupatorjem. Ne gre za to, da so bili povsod dobri in slabi ljudje, ne gre za številne napake ali vojne zločina na vseh straneh. 2. svetovna vojna je iz mnoštva vpletenih naredila zločince. Kaj in kako je bilo, natančno vedo tisti, ki so to doživeli.
Ne glede na različna stališča, prepričanja ali izkušnje v 2. svetovni vojni je bistveno, da je bila nacistična Nemčija tista, ki je napadla Slovenijo. Načrt nacistične Nemčije za Slovenijo je bil, da Slovence in Slovenke in njihove otroke izselijo, pobijejo, zaprejo, pošastno mučijo in posiljujejo. Izbrani redki pa bi lahko postali drugorazredni Nemci brez svojega jezika in kulture. S takimi so sodelovali domobranci, kot je bil Rupnik. Slovenija ni ničesar slabega storila Nemčiji ali njihovim nacističnim zaveznicam: Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Ničesar. Treba je ponoviti še enkrat: Slovenija nikogar od omenjenih ni napadla. Branila je svoje otroke, žene, mame, brate in sestre, dedke in babice pred okupatorjem, ki je imel slovenski narod za Untermeschen – podljudi ali izmečke, ki ne dosegajo »čiste nemške rase«.
Leta 2020 je omenjena odločitev slovenskega sodišča veleizdaja. Je posmehljivo teptanje narodnoosvobodilnega boja »v imenu prava«. Razveljavitev Rupnikove sodbe je teptanje prelite krvi nedolžnih na katerikoli strani, kajti vsa krivda (!) je na strani nacističnega okupatorja in njegovih pomagačev. »Pravna utemeljitev« nacistične Nemčije za napad Slovenije je njihova odločitev, da tukaj živijo manjvredni ljudje. Ampak s tem se naše vrhovno sodišče ne ukvarja. Ni sponzorjev za te zadeve, notranjega vzgiba pa še manj.
To, kar se dogaja v Sloveniji, je posledica klerofašizacije Slovenije, ki jo vodi Vatikan. Vero ljudi v Jezusa, Marijo, Boga in svetnike uporablja za svoje politične načrte in to ji uspeva že tisočletja. Vendar vatikanska politika ne more uničiti in umazati krščanske vere, ki je nedotakljiva za manipulacijo. Noben zvit načrt ne more spremeniti resnice, da so matere, ki jih je Cerkev preklela, molile za svoje sinove in hčerke v partizanih. Nobena sodba ne more umazati veličastnega poguma Slovencev in Slovenk, ki so se lačni, slabo oblečeni in še slabše oboroženi uprli takrat najmočnejši vojski sveta. Zmaga partizanske vojske je večen zapis v naših srcih. Dr. Jože Možina, ki je prav ob obletnici (kakšno naključje!), napisal še eno knjigo »sprave«, za katero si klerofašizem seveda ne prizadeva, z naslovom, takim spravljivim: Razkol. Vendar partizanski upor ni bil in ne bo razklan v svojem čistem namenu: ohranitvi naše domovine in ne predaji agresorju. Razkol pa očitno še 75 let po zmagi razžira pomočnike nacistične Nemčije.
Upravičeno dr. Možina piše o posttravmatski zapuščini pri slovenskih ljudeh, ki so bili žrtve izvensodnih pobojev po 2. svetovni vojni s strani partizanov. To se ne sme zanikati in storjena je bila nepopisna krivica premnogim. Ni pa jasno, kako lahko dr. Možina pozabi še na drugo stran posttravmatskega zapisa v naših ljudeh, ki so bili miroljubni in napadeni s silovitostjo pekla s strani nacistične vojske in še domačih izdajalcev. Posttravmatski spomin, tako trdi znanost, ostane v generacijah potomcev. Kar drži, zato nobena sodba ne spremeni spomina slovenske partizanske vstaje, branjenja naših družin pred z ničimer izzvanim agresorjem. Takrat je Slovenija postala in ostaja zgodovinska zmagovalka upora proti nacističnemu zlu. Številni borci in borke so presegli pogum smrtnega človeka. Njihov odmev nosimo v svojih genih. Dobesedno. Hvaležni za njihovo darilo svobode. Branili jo bomo. Računajte na nas.
NAJ KDOR KOLI KDAJ TE VPRAŠA,
KO ŽIVI NA ZEMLJI TEJ?
VEDI, ZEMLJA TA JE NAŠA,
TVOJI DEDJE SPIJO V NJEJ,
ZANJO BORI SE NAPREJ.
SINKU, Pesmi 1949, Igo Gruden
