EU pogodbe določajo življenje, ljudje jih ne berejo
Piše: Črt Tavš
V Sloveniji ni bilo praktično nobene širše javne razprave o evropskih listinah, takšne, kjer bi ljudje lahko izvedeli, vprašali, predlagali, razmišljali in dobili odgovore ter tako vedeli in razumeli. Toliko bolj, ker nam krojijo življenje od rojstva do smrti, toliko bolj, ker se v našem vsakdanu zaletavamo v njihove nevidne stene do te mere, da imamo občutek, da hodimo po labirintu, ki mu pravimo prekarnost, birokracija, »papirologija«, tehnokracija itd.
Pravzaprav se vsa politična elita takšnih razprav načrtno in spretno izogiba in se jim izmika, verjetno iz bojazni in strahu, da bi se lahko porušile njihove avtoritete. Od njih slišimo le “Evropa to zahteva”, “Bruslju smo obljubili”, “pogovarjali se bomo s komisijo”. V javnih govorih se tu pa tam pojavijo maastrichtska pogodba, lizbonska pogodba, pogodba iz Nice, amsterdamska pogodba, rimski pogodbi, …
Ljudi se poskuša odvrniti od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, naredi brezbrižne in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se preveč ne vmešavajo v stvari, ki zadevajo velike, močne in da prepustijo oblast oblasti.
Državljanke in državljani bi morali razumeti, kaj pomenijo določbe, ki so zapisane v EU pogodbah. Ali bolj natančno, predvsem bi bilo treba razumeti, katere določbe so zapisane v pogodbah in v številnih virih, ki so raztresene v hoteni anarhiji. Namreč, sistem EU pogodb ne priznava sistema, ki jamči demokracijo in ki pomeni hierarhija normativnih virov. Torej, najprej bi bilo treba spoznati določbe zapisane v EU pogodbah nato jih razumeti na osnovi ocen in izkušenj za postavitev predpostavk in za njihovo sintezo. Spoznati bi morali, kateri so bili načini njihove aplikacije ter gospodarska in družbena učinkovanja.
Zavedati se moramo, da so bile pogodbe namenoma zapleteno napisane, da bi bile nerazumljive, kar so celo navajali njihovi številni avtorji. Ne samo, da so nerazumljive navadnemu državljanu, ki mu je na splošno nerazumljiva skoraj vsa sedanja zakonodaja, ker izhaja iz evropske in ker je vse zapisano na način, da ni razumljiva. Nerazumljiva je parlamentom, nerazumljiva je vladam, nerazumljiva, če izključimo nadčloveške napore, je celo tistim specialistom in birokratom, ki se ukvarjajo s posameznimi njihovimi področji. Skratka, dejansko doseg in skupen vpliv te normativnosti je neznana tudi tistim, ki jo izvršujejo.
EU pogodbe lahko razberemo s pomočjo ključa za njihovo dekodiranje. To je maksimalno učinkovito delovanje mednarodnega tržišča, ki izhaja iz treh osnovnih prvin: uporaba zlatega standarda (pomanjkanje denarja v obtoku – stabilnost cen), monetarni parameter (ki ga spremlja neodvisna centralna banka) in svobodna trgovina (v smislu maksimalnega odpravljanja institucionalnih ovir). Iz omenjenega izhaja premoč svobodne menjave nad državno suverenostjo, kar nas postavlja v obdobje merkantilizma. To je povečanje svoje proizvodnje za izvoz in za prekašanje bližnjih in daljnih sosednjih držav. Teorija, ki ureja svobodno trgovino, je teorija hierarhije: jaz zmagam tekmo na mednarodnih tržiščih in sem zato politično najmočnejša država. To nas spominja, kako je Nemčija s pomočjo politike in s podporo Francije uspela v bistvu pridobiti, kar ni dosegla v dveh svetovnih vojnah.
EU pogodbe so povezane s poudarjenim liberalističnim ekonomistom Davidom Ricardom in njegovo teorijo komparativnih prednosti. Poznan je njegov primer trgovanja med Veliko Britanijo in Portugalsko, kjer je končno Portugalska prisiljena v proizvodnjo drugorazrednih proizvodov in v popolno odvisnost od britanskega imperija. Sedanjost se v bistvu ne razlikuje od omenjenega primera. Hierarhije tu in tam uporabijo topove, da bi odvrnile vlade, ki želijo postavljati limite in zamejitve. Ekonomist John Maynard Keynes je zapisal, da nihče ni bil bolj vpleten v vojne kot “veliki prosvetljenci”, ki so pridigali svobodno izmenjavo. Po svetu se je dejansko sistematično imperialistično koloniziralo.
In prišlo je do te lepe ideje, da za zagotavljanje miru v Evropi moramo vnesti ta tip konkurence med državami, ki so v svojem bistvu (Nemčija, Francija, Velika Britanija) imperialistične. Torej, uspeli so vnesti v Evropo, kjer so si posamezne države priborile neodvisnost od imperializma, neusmiljen sistem gospodarske hierarhije, kar je najbolj razvidno iz grškega primera in iz tega, kar se na splošno dogaja.
Jasno je dejstvo, da evropski predstavniki, izvoljeni v posamezni nacionalni državi, ne predstavljajo nacionalnih interesov, ampak da kot člani evropskih strank zastopajo in zagovarjajo stališča, načela in vrednote ter seveda tudi s tem povezane interese posameznih EU strank znotraj EU parlamenta, v kolikor sploh slednji odloča. Stališča in vrednote ter dinamika evropskih strank pa so za večino Evropejk in Evropejcev popolnoma neznani. Kakorkoli obrnemo, na koncu lahko samo ugotovimo, da pravzaprav državljanke in državljani ne vemo ničesar o tem, kako naši EU poslanci v našem imenu, na naš račun in namesto nas glasujejo v Bruslju. Kaj pravzaprav počno tam? Podobno velja tudi za vladne predstavnike v Svetu ministrov, ki praktično odločajo kar mimo nas in domnevno potrjujejo, kar so jim že vnaprej pripravili, in nas postavljajo le pred izvršena, gotova dejstva.
