Fašistka v meni
»Imela bi lahko krasno službo, saj veš. Službeni avto za povrhu. Da ne omenjam službenih potovanj, ko drugi skuhajo kavo zate. Pa si šla omenjat Rusijo! Kaj je bilo tega treba! Ko si odprla usta so te takoj videli nago s Putinom v savni. Zlivala si vodo na kamne. Njegova ljubezen so ruske gimnastičarke, ne Slovenka, ki slabo smuča. Halo. Še vodke ne piješ več in niti kart za Labodje jezero nisi dobila. Kot da to ni dovolj, da si postala nadvse sumljiv element, omeniš še veganstvo. Ne, niso nore koze, ampak ti!
Zanimali so se zate, ti pa namesto da bi prijazno kimala, pokvariš vse! Kdo se bo sploh še zanimal zate, glede na to, da nimaš več 25 let in ne nosiš dekolteja kot včasih. Takrat je bilo zanimanje vključeno v paketu kot klima v avtu.
Poslušaj, najprej je treba imeti dobro službo in potem pred upokojitvijo napišeš kakšen roman. Ne in ne ne. Ne ukvarjaj se v glavi s tem, da so partizani jedli listje in kako so nekateri pristali v zaporu, ker so verjeli v boljši jutri za človeka. Draga moja, preživeto je to. Danes ni kolaborantov in partizanov. So tisti s kreditno kartico in brez. Kdo bere spomine natakarice, a? Najprej uničiš kakšno podjetje ali še raje državo in potem napišeš spomine, kako zares ni šlo drugače. Vsi razumejo, da človek pač mora na morje in na smučanje. Nihče ne spoštuje odrekanja. Misliš, da si Gandhi? Si predebela za kaj takega. Postaneš junakinja, če se okoristiš in potem jamraš. Idealno je, da na lastnem vikendu ob obali jamraš z drugimi. Po tem, ko si iztisnila vse, kar se dalo. Tako se to dela.«
Pravi fašistka v meni.
»Tiste čevlje. Z bele črto, pa ne ene. Potrebujem več parov čevljev. V grobu nihče ne potrebuje čevljev. Čevlji se nosijo zdaj, lepih in zanimivih barv. Umreš in sploh nisi imela veliko čevljev, si predstavljaš? Tako bo vsaj kakšna zapuščina, če umreš: »Čevlje je pa znala izbrati.« Tako pa ... še ceneni kroksi so se ti skrčili na balkonu. Kar ni najhuje, ampak to, da jih nisi vrgla stran. Ti nosiš to. Nisi Naomi, če nisi opazila, zato ljudje ne gledajo tvoje lepote, ampak opazijo, če si kot Juncker, s čudnimi obuvali. Pa nehaj s tistim, kaj pa delavke za Adidas in ne vem kaj. V Aziji pač zatirajo delavke. Je vsaj toplo. Kupi si čevlje. Koga zanima političen blog? Ne bodi smešna.«
Pravi fašistka v meni.
»Zakaj nisi lajkala tiste fotke? Sama fovšija te je. Tako lepa in krasna oseba, ti pa ne lajkaš. Lajkaj. Zelo si negativna, veš? Si videla lep nasmeh pa krasno obleko in vse sije od zadovoljstva in ti tega ne preneseš. Treba je uživati v življenju. Lajkati fotke. Uničuješ si živce s tem, da ne lajkaš fotke. Ukvarjaš se s tem, da ta človek dela za podjetje, ki prodaja strupene pesticide. Pa kaj?! Boš ti plačala njegovemu sinu faks in trening tenisa? Ne, ne boš. To je njegovo delo, če ne on, bo pa nekdo drug. Zato lajkaj njegovo fotko. Najprej proda pesticide, potem gre na Tajsko in kaj? Mora se odpočiti in napolniti baterije na plaži. Res ne vem, zakaj iščeš v vsakem dopustu nekakšne vzroke. Ima denar, ker prodaja pesticide in zato je na plaži. Glej, ti si pa taka, da mu še tega ne privoščiš. Pozabi Tajsko zase. Pozabi. Še zemljevida nimaš.«
Pravi fašistka v meni.
»Veš, koliko žensk je žalostnih? Zaradi vojn in nasilja. Veliko trpljenja. To se da dobro naslikati. Izvirno. Lahko bi naredila tudi kakšen performans na temo trpljenja. Nekako prikazala vse te solze. Mogoče zasedeš kar lokalni bazen in zraven postaviš tablo: »V bazenu so solze trpljenja.« To je taka moderna umetnost. Minimalistično in drzno. Kaj pa veš, mogoče te pokliče Angelina Jolie. Lahko postaneš ikona bazena solz. Kariera in pol. Lepo te prosim samo tečnobe se vtikajo v to, kakšno vlogo imajo mediji pri vojnah. Pusti to. Pa ne že spet. Drži se sodobnega pristopa. »Bazen solz« predstavljaj si ta naslov v reviji Vogue. Slavna boš. Angelina Jolie ima stilistko. Šoferja. Vilo. Ti se kar ukvarjaj s teorijami zarote in jej prepečenec. Izvoli. Prepečenec ni sodobna umetnost. Nikogar ne boš pretentala. Ne, Angelina Jolie ne je prepečenca, razdeli ga beguncem. Vse si pomešala.«
Pravi fašistka v meni.
